Gojmir Lešnjak - Gojc: »Disleksija ni hendikep«

Disleksija je najpogostejša nevrološko pogojena motnja, ki jo primarno poznamo kot težave pri branju, pisanju in pravopisu, in čeprav je v Sloveniji vse več osnovnih šol s specialnimi pedagogi defektologi, ki z ocenjevanjem otrokovih veščin branja, pisanja, računanja in gibalne spretnosti ugotavljajo prisotnost specifičnih učnih težav in težav, ki so posledica disleksije, se včasih zdi, da gre še vedno za tabu in nekaj, česar naj bi se otroci s težavami sramovali. A ni treba, da je tako, pravi naš sogovornik in ambasador dobrodelnega projekta Življenje s disleksijo Gojmir Lešnjak - Gojc. Tudi sam ima težave, odkar pomni, a jih je že zdavnaj prerastel, se z njimi naučil živeti in spopadati. Igralec nam je zaupal, da so ga v osnovni šoli obtožili, da je bebec, doživljal je veliko krivico, a je že zdavnaj dokazal nasprotno. Veseli ga, da se danes o disleksiji govori in da se na tem področju stvari premikajo naprej.

»Kljub temu nekateri otroci še vedno doživljajo to, kar sem jaz. Obtožujejo jih, da so nesposobni, leni, da se jim ne ljubi učiti in da so zabušanti. Mnogim dislektikom se dogaja velika krivica,« pravi Gojc. V čast mu je, da ga je Rotary klub Ljubljana-Grad letos povabil k sodelovanju in da je postal njihov ambasador. To pomeni, da bo sodeloval pri pogovorih o disleksiji in ljudi o njej tudi ozaveščal.

»Pomembno je, da se o teh stvareh odkrito pogovarjamo, in sicer kako ravnati, spoznavati nove tehnike, kako si olajšati življenje.« Kot prepoznaven medijski obraz je njegov glavni cilj sporočati otrokom z disleksijo, da ne gre za izgubljeno življenje in da je treba iskati posebne darove, ki jih takšni otroci zagotovo imajo. »Pomembno je razvijati druge talente in dodatne vrednosti. Disleksija ni hendikep,« poudarja Gojc.

Šikaniranje v osnovni šoli

Težave je imel že v otroštvu, da pa njegova borba z besedami izvira iz težav z disleksijo, je ugotovil šele med študijem slavistike, kjer sta se s profesorico psihologije pogovarjala o njegovih težavah. »Ugotovila je, da imam težave, zato sva se začela malce bolj poglobljeno pogovarjati. Ko mi je strokovno opisala zadevo, sem prepoznal simptome iz osnovnošolskih dni, v katerih me je učiteljica slovenščine več čas šikanirala in mi delala veliko krivico, česar ji nikoli nisem oprostil,« se spominja Gojc, sicer diplomirani igralec, ki si besedila najlažje zapomni, če mu jih berejo drugi. Besedila za gledališke predstave ima denimo posnete na cedejih in se jih s poslušanjem uči med vožnjo, na vajah pa mu pomaga šepetalka.
»Naj povem še konkreten primer. Če denimo z ženo bereva isti članek in je ona že proti koncu, sem jaz približno na polovici,« razkrije le delček svojih težav z branjem. Da otroci s takšnimi težavami ne bi bili prikrajšani in celo poniževani, se Gojcu zdi zelo pomembno, da jim v prvi vrsti pomagajo starši. »Potrpežljivost je božja mast. Starši naj ne izgubljajo upanja in živcev, saj gre za posebnost, s katero bo otrok živel vse življenje. V svojem otroku odkrivajte talente, ki jih zagotovo ima in skriva,« poudarja igralec, ki med svojimi kolegi pozna kar nekaj dislektikov in za pogum tako otrokom kot staršem še sporoča: »​Leonardo da Vinci in Einstein sta bila dislektika, a sta civilizaciji veliko dala!«