Gostilna Grof, Čeplje

Odkar imamo avtocestni križ, po katerem se pretakajo neskončne kolone vozil, je na njem precejšen križ z gastronomsko ponudbo. Včasih so bile kakovostne furmanske in obcestne gostilne, danes vozniki ob naših hitrih cestah jedo predvsem hitro in nekakovostno hrano. Ogromno rezerv je še na tem področju. Gostilna Grof, pri izvozu za Vransko, je osamljen primer tiste prave ideje in vizije, kako nepregledno kolono potujočih, ki se kar sama ponuja, preusmeriti z avtoceste ter jo hitro in vrhunsko nasititi. Gostilna se je prav zaradi tega prelevila v obvezno postojanko, ki gostu zagotavlja ustaljen kulinarični repertoar, ki zlepa ne odstopa od najvišje zastavljenih standardov. Gosta pri njih pač ne podcenjujejo, njihove izdaje krožnikov, smo se prepričali, so vseskozi enako kakovostne, tudi obravnava gostov je enaka, zato je 370 notranjih sedišč bolj ali manj vseskozi zasedenih. Gre za obrat v pozitivnem pomenu besede, tega niti ne skrivajo. Razen tistih na žlico so njihove jedi narejene sproti. Jedilni list je obsežen, kar je razumljivo, če samo pomislimo, kaj vse drvi mimo. Presenečeni smo bili že nad sprejemom, kakršnega ne boste doživeli niti v kateri izmed slavnejših restavracij. Profesionalni natakar, teh je pri nas na žalost bore malo, slehernega gosta pospremi in mu da jasno vedeti, da natančno ve, kaj se dogaja v kuhinji. Kljub množici gostov ni bilo nobene živčnosti. Znašli smo se torej v presenetljivem ambientu, ki je že uvodoma obetal. Domač kruh na mizi vselej pomeni, da bo nadaljevanje okusno. Šturmanovo, zaradi belice ostro, a tisto pravšnje oljčno olje ni na voljo povsod. Valdhuberjev sauvignon, na nosu aromatičen, v ustih pa tako prijetne svežine, je bil njihov izbor vin – ta resda ne poka po šivih, je pa silno vzpodbuden. Takšna je bila tudi Matoševićeva malvazija alba. Da se je razživela, smo morali kar malce počakati, nato pa se je vendarle proslavila s svojo značilno grenkobo v pookusu, na nosu in v ustih pa s sočno belo breskvijo. Ko sta prišli na mizo obe hladni predjedi, goveji karpačo in goveji jezik v solati, smo že po nekaj grižljajih navdušeno zapredli. Tu ob avtocesti še zdaleč nismo pričakovali tako grofovskega karpača in še slastnejšega govejega jezika s kuhanim jajčkom in čebulico. To je bila resnično prava malica, smo pritrjevali, cenovno ugodna in prav nič obcestna, prej butična. Pri glavni jedi smo se na eni strani mize mastili s pljučno tagliato in tartufovo polento, na drugi pa so začela presenečati izkoščičena piščančja bedra: prva jed je bila korektna, meso je bilo idealno pečeno, znotraj rožnato, tako smo si želeli, pozlačena piščančja bedra pa so bila naravnost božanska. Tako okusne in zadimljene skorjice že dolgo nismo dobili, njihov žar mojster je očitno v top formi. K temu je zanesljivo prispevala njihova modra politika, ki stavi na zmagovito specializacijo; pri Grofu imajo namreč kar 58 zaposlenih, zato se lahko žar mojster posveča izključno žaru. Čeprav imajo lastno slaščičarno, pasijonkina tortica in jagodni tiramisu izvrstnemu piščancu nista mogla konkurirati.