Gostilna Theodosius, Vrhpolje

Pred leti so pesnika in pisatelja Cirila Zlobca prosili, naj opiše Vipavsko dolino. Poimenoval jo je mali slovenski eden. Po zemeljskem raju, ki še danes razkriva sledi rimskih poti in vojakov, naj bi pred več kot 1600 leti hodil tudi cesar Teodozij I. S pomočjo vipavske burje, ki je mešala štrene nasprotnikovim puščicam, je slavil v bitki pri Mrzli reki, domnevno Vipavi.


Po njem so zato v vasici Vrhpolje poimenovali gostilno. Gregor Lisjak in njegova žena Melisa sta poskrbela, da so se njena vrata aprila 2017 spet na široko odprla. Gregor kreira krožnike, suče se med gosti in jih navdušuje za čudovita vipavska vina, medtem ko Melisa njegove ideje udejanja v kuhinji. V borovem gozdu nad gostilno pa dobiva svojo končno podobo gozdna vasica Theodosius. Gostje, ki bodo bivali v ličnih sodobnih lesenih hiškah, bodo lahko na prav poseben način doživeli ta košček raja, za hrano pa bodo poskrbeli v gostilni Theodosius.


Zaokrožena pinela penina iz kleti Sveti Martin je z aromami zrelega rumenega sadja in medenimi notami nakazala, da gre za resno penino. Domač kozji sir, češnjevec z vrta, solni cvet, oljčno olje oljarne Lisjak in božanski domač kruh iz kamuta, ki ga pridelujejo na kmetiji Koren, so bili dovolj, da smo na prijetni terasi predli od užitka.


Goveji karpačo je bil eden boljših, kar smo jih okušali. Borovnice so mu dodale svežino, lisičke zemeljske arome, 18 mesecev starani kravji sir pa slanost. Preproste, a vrhunske okuse je dopolnila pinela 2017 iz kleti bližnjega soseda Martina Krapeža. Vinar, ki se je proslavil z enih najboljših merlotov, pravi, da je rad čim bliže naravi, s čim manj poseganja v vino.


To odraža tudi njegova izvrstna pinela: citrusna in mineralna je tako lepo zaplesala po ustih, da se ji znova in znova nismo mogli upreti. V kozarcu se je zaiskrila tudi lanska rebula iz kleti Miška in z lepo harmonijo arom šopka poljskega cvetja, rumenega sadja in mineralnostjo podprla ješprenj s čvrstimi jurčki in panceto, na katerega so položili vipavsko mocarelo. Eleganten presežek prepleta preprostih sestavin! Z dobrim oljem, ki doda pridih sadnosti in herbalnosti, ne štedijo, vendar jed vseeno ostane lahkotna, a polna okusa. S kruhom pomazano!


File postrvi na kuhani julien zelenjavi smo prav tako zmazali brez besed. Postrv iz Spodnje Trebuše je bila vrhunska, odlično začinjena in spečena, zelenjava pa je z okusom dala vedeti, da je domača. Počasi kuhane goveje ličnice v vinski omaki z avtohtono polento guštenco (hrustljavček iz guštence) so prinesle zmagovalni okus bogatega, sočnega mesa. Pred sladico smo si s pinelo oprali usta, nato pa zagrizli v vipavsko pašta kremo s pridihom limonine svežine med plastmi listnatega testa.


Lokalne, domače sestavine povezujejo v pristne, čiste okuse, kar so gostje že prepoznali. Theodosiusu se tako ni treba bati, da ne bi izbojeval še ene bitke.