Govorica telesa: moč očesnega stika in primernega rokovanja
Psihologi svetujejo, da ohranite očesni stik, se potrudite, da ne strmite ali pogledujete drugam. Nasmihajte se toliko, kot je primerno. Upoštevajte vrsto srečanja, spol sogovornika, kulturo in njegov družbeni položaj.
Ker nas sogovornik običajno oceni v prvih 10 sekundah, pazite, kako ga pozdravite. Če se rokujete, naj bo stisk čvrst. Ne tako močan, da bi mu zdrobili roko, še manj ohlapen, kot bi mu ponudili mrtvo ribo. Če je v navadi poljubljanje, pazite, koliko poljubov mu namenite in kam.
Izvirajo iz otroštva
Razlike v izražanju čustev med spoloma izvirajo iz otroštva. Zdi se, da dečke prej odložimo iz naročja in se jih manj pogosto dotikamo kot deklic. Te se že v zgodnjem otroštvu naučijo, da je javno kazanje naklonjenosti sprejemljivo, dečki so prisiljeni zadržati občutke in čustva zase. Zato ženske nimajo težav z objemanjem drugih v skoraj vseh situacijah, medtem ko se moški težko objemajo in kažejo sočutje tudi v intimnih okoliščinah, kar je za ženske v partnerskem odnosu včasih težavno.
V določenih poklicih, v katerih sta ženska in moški prisiljena v neposredno bližino, lahko eden od njiju ustvari primerno razdaljo, s tem da se izogiba elementa telesne govorice, ki izraža skušnjavo, denimo obrne del telesa od drugega ali se izogiba očesnemu stiku. Pomembno je, da situacija ostane v kontekstu, kar je mogoče, ko misleči možgani delujejo v harmoniji s čustvenimi možgani.
Pazljivo poslušajmo sogovornika
Komuniciranje je samo del sporočanja. Lahko se potrudimo za kakšno informacijo in jo posredujemo naprej, a če je naslovnik ne sprejme in ne razume, bo šla v nič. Kolikokrat ste že pisali e-sporočilo, ki je vsebovalo vse, kar ste hoteli povedati, a je naslovnik dojel le en stavek in 'slišal' le eno misel? Da bi bilo sporazumevanje učinkovito, mora biti dvosmerno, pot, po kateri poteka komunikacija, čista in brez ovir, kar je ob vseh čustvih, sodbah, zgodovini in hierarhiji skoraj nemogoče. Vseeno se lahko potrudimo, da pazljivo poslušamo in razumemo, kar nam ima povedati sogovornik.
Poslušanje je pasivno, slišanje pa zahteva razumevanje, zbranost in ograjevanje od lastnih mnenj (brez sodb), ko druga oseba govori; to je aktivno opravilo. Pomislite na razliko, če glasbo samo poslušate ali ji resnično prisluhnete. Ko govorimo z nekom, ki nas pozorno posluša, imamo občutek, da smo zanj edina oseba na svetu. Poslušalec nam daje vtis, da je popolnoma prevzet od naših misli in besed.
Neobremenjeni z mislijo na prihodnost
Pozorno poslušanje je prijazno, razumevajoče in tehtno. Izzove vzajemno delovanje, močnejše medsebojne odnose in razumevanje, ki pomaga pri premagovanju trenj in sporov. Pozorno poslušanje pomeni resnično biti z drugim. Če poslušamo pozorno, smo v stanju 'biti tukaj in zdaj', ko naša duša ni obremenjena s sodbami ali mislimi na prihodnost.
Ne občutimo nujnosti ali nepotrpežljivosti in pustimo ob strani mnenja in sodbe, ki jih morda imamo o drugi osebi. Ne analiziramo, ne razmišljamo o odgovoru, ne mislimo, kaj bo za večerjo, ne kritiziramo. Čustvom in zvokom pustimo, da vplivajo na nas.
