ZIMSKE HRUŠKE
Hecno ime, imeniten okus
Pituralka je stara avtohtona sorta, ki pri nas uspeva predvsem v Goriških brdih in delu Vipavske doline; da se omedi, mora zoreti.
Odpri galerijo
Omedijo naj se v hladni shrambi ali kleti. FOTOGRAFIJE: Alenka Kociper
Prijatelj mi je ponujal pituralke, ki jih je nabral pri sosedu nekje na gorenjskem podeželju. Ko me je vprašal, ali jih imamo radi, sem rekla kar ja, čeprav nisem vedela, za kakšne hruške gre, le to, da uživamo kuhane. Pa jih je prinesel polno košaro in zdaj se jih seveda spomnim iz otroštva, le da smo jih pri nas imenovali zimike, zimske hruške. A zadnje drevo, ki mi je ostalo v spominu, so podrli že vsaj pred desetimi leti. Zanimiva so še druga imena, denimo furžlovka, kot je lahko slišati na Kozjanskem. Ime izhaja iz furoža, to so koline, ki so potekale v zimskem času, za večerjo ob tem kmečkem prazniku pa so se kot posladek znašle tudi kuhane ali pečene hruške.
Nekoč so jih torej gojili tudi na Štajerskem, v Prlekiji, na Bizeljskem, Kozjanskem in še kje, danes pa jih na tem območju najdemo le še na kakšni tradiciji zapisani kmetiji.
Vendar jih je zadnja leta mogoče spet kupiti na kakšni tržnici ali celo v bolje založenih trgovinah, saj so predvsem v Goriških brdih začeli oživljati tradicijo gojenja te sorte.
Pituralke ali zmike, zimike oziroma ozmike, kot jih imenujejo Štajerci, zorijo konec oktobra in v začetku novembra. To je čas, ko jih pobiramo, vendar sveže nabrane skorajda niso užitne. Sicer lahko plodove na drevesu pustimo še pozimi, ne mraz ne sneg jim ne bosta škodila. Plodovi so okroglaste oblike in majhni, da se skrijejo v žensko pest, lupina je po večini neugledne rjavkasto zelenkaste barve, meso rumenkasto. Surovi so trpki in trde ter grobe strukture, skoraj ne moremo verjeti, da se lahko pretvorijo v sladke, medene hruške: jesti jih začnemo šele takrat, ko se omedijo. Če jih bomo spravili v hladno shrambo, bodo ostali užitni vse do marca. Izkušnje sicer kažejo, da jih je bolje uživati kuhane ali pečene, saj s toplotno obdelavo dobijo izjemno dober in sladek okus. Najboljše so, če jih petnajst minut pustimo rahlo vreti v vodi, odlične so tudi pečene, najbolje v krušni peči. Čeprav so sladke, se odlično podajo tudi k slanim jedem, celo v kombinaciji z mesom so se izkazale.
Nekoč so jih torej gojili tudi na Štajerskem, v Prlekiji, na Bizeljskem, Kozjanskem in še kje, danes pa jih na tem območju najdemo le še na kakšni tradiciji zapisani kmetiji.
Morda pa se vrnejo na naše mize.
Vendar jih je zadnja leta mogoče spet kupiti na kakšni tržnici ali celo v bolje založenih trgovinah, saj so predvsem v Goriških brdih začeli oživljati tradicijo gojenja te sorte.
Čeprav so sladke, se odlično podajo k slanim jedem, tudi z mesom se ujamejo.
Pituralke ali zmike, zimike oziroma ozmike, kot jih imenujejo Štajerci, zorijo konec oktobra in v začetku novembra. To je čas, ko jih pobiramo, vendar sveže nabrane skorajda niso užitne. Sicer lahko plodove na drevesu pustimo še pozimi, ne mraz ne sneg jim ne bosta škodila. Plodovi so okroglaste oblike in majhni, da se skrijejo v žensko pest, lupina je po večini neugledne rjavkasto zelenkaste barve, meso rumenkasto. Surovi so trpki in trde ter grobe strukture, skoraj ne moremo verjeti, da se lahko pretvorijo v sladke, medene hruške: jesti jih začnemo šele takrat, ko se omedijo. Če jih bomo spravili v hladno shrambo, bodo ostali užitni vse do marca. Izkušnje sicer kažejo, da jih je bolje uživati kuhane ali pečene, saj s toplotno obdelavo dobijo izjemno dober in sladek okus. Najboljše so, če jih petnajst minut pustimo rahlo vreti v vodi, odlične so tudi pečene, najbolje v krušni peči. Čeprav so sladke, se odlično podajo tudi k slanim jedem, celo v kombinaciji z mesom so se izkazale.
Plodovi so majhni, lupina je neugledne barve.
