Hostni in gozdni kukmak: vonj po janežu, okus po orehih (FOTO)
Trenutno rastoča kukmaka, hostni in gozdni, sta v istem rodu Agaricus – kukmaki, čeprav sta na pogled zelo različna.
Hostni kukmak (Agaricus sylvicola) je leta 1832 prvič znanstveno opisal italijanski amaterski mikolog Carlo Vittadini, in ker je veljal le za sorto travniške gobe Agaricus campestris, je dobil ime Agaricus campestris var. sylvicola. Leta 1873 je ameriški botanik in mikolog Charles Horton Peck (1833–1917) gobo postavil v svojo vrsto in jo poimenoval Agaricus sylvicola. Klobuk ima premer od 5 do 10 (tudi do 14) cm, sprva stožčast in s sploščenim temenom, kasneje se izboči in nato čisto zravna, na temenu običajno ostane majhna grbica. Sprva je čisto bel, s staranjem porumeni. Lističi so mladi beli, nato sivkasto rožnati in v starosti čokoladno rjavi. So precej ozki in prosti.
Bet je od 5 do 10 cm visok, ne preveč debel, valjast in v dnišču pogosto ukrivljen ter z majhnim čebulastim gomoljem. Mlad je poln, kasneje postane votel in lomljiv. Na betu je viseč, kožnat obroček, bel, zgoraj gladek, spodaj pa kosmičast. Nad obročkom je bet gladek, belkast do rahlo rožnat, pod obročkom je belkast in vlaknast ter pri dotiku močno porumeni. Meso je belo, tudi rahlo sivkasto rožnato, v sredini debelo, proti robu pa tanjše.
Gozdni kukmak ima belo meso, ki se na prerezu obarva rdeče in na koncu porjavi.
Ima vonj po janežu in prijeten okus po orehih. Raste posamično, skupinsko ali celo šopasto v listnatih in iglastih gozdovih, na zemlji, listju ali iglicah, je razmeroma pogosta. Goba je užitna, primerna za vse vrste jedi. Mogoča je zamenjava s karbolnim kukmakom (Agaricus xantodermus), ki se hitro obarva rumeno, zlasti na prerezu beta, in ima zelo neprijeten vonj po črnilu (karbolu).
Gozdni kukmak (Agaricus sylvaticus) je njegovo popolno nasprotje. To vrsto je leta 1762 opisal slavni nemški mikolog Jacob Christian Schäffer in ji dal njeno trenutno sprejeto znanstveno ime Agaricus sylvaticus. Klobuk ima premer od 8 do 14 cm, mlad je skoraj okrogel in izbočen. Nato se razpre, na temenu pa ostane rahlo grbast. Pod površino, ki je svetlo rdeče rjava in prekrita z rdečkasto rjavimi luskami, ki so gostejše proti sredini klobuka, je meso belo.
Na prerezu precej tankega, a čvrstega mesa se obarva rdeče in na koncu porjavi. Lističi so mladi gosti in rahlo rožnati, nato postanejo rdeči in temno rjavi, ko trosi dozorijo. Bet je od 6 do 12 cm visok in ne preveč debel. Je valjast, najprej poln, nato postane votel. V dnišču je rahlo čebulasto odebeljen. Nad velikim, mehkim enojnim obročkom je bet gladek in bel, pod obročkom pa sivkast in drobno luskast. Star je okraste barve. Meso je na prerezu belo, vendar se na zraku kmalu rdečkasto obarva in polagoma postaja intenzivnejše rdeče, še posebno v zgornjem delu beta. Okus je prijeten, vonj pa nekoliko kiselkast. Raste poleti in jeseni skupinsko pod iglavci, zlasti pod smrekami; je precej pogost. Goba je užitna, okusna in primerna za vse jedi.
Meso hostnega kukmaka je belo, tudi rahlo sivkasto rožnato.
Znova opozarjam na previdnost pri nabiranju, saj je v gozdu trenutno precej smrtno strupenih zelenih mušnic. Ne nabiramo oziroma ne režemo le klobučkov gob, ampak pogledamo tudi dnišče. Nikakor gob, ki so na pogled popolnoma drugačne barve od tako priljubljenih gobanov, ne brcamo, prevračamo. Nabirajmo le tiste gobe, ki jih sami dobro poznamo!