MOTOVILEC
Idealen za zimski čas
Motovilec slabo prenaša vročino, odporen pa je proti mrazu; uspeva na prostem in v rastlinjaku, gojimo ga lahko skoraj vso zimo.
Odpri galerijo
Nabirali ga bomo vso zimo. FOTO: Guliver/Getty Images
Avgusta začnemo razmišljati o motovilcu. Ker je ena od vrtnin, ki slabo prenašajo vročino, setev pred 15. avgustom nima smisla, počakajmo, da najhujša poletna vročina mine, setev pa nadaljujemo vse do sredine septembra. Nabirali ga bomo pozno v pomlad, če imamo na vrtu rastlinjak, pa lahko setev podaljšamo vse do februarja; najbolje ga je sejati ciklično, na 14 dni, tako si zagotovimo stalen pridelek.
Za sosede mu namenimo že omenjene paradižnik, papriko in fižol ter zelje, redkvice, kumare, jagode in radič, slabih sosedov nima. Ne pozabimo na kolobar, ne sejemo ga za solatnicami, na isto mesto naj pride na vsaka tri leta.
Kali od osem do štirinajst dni, raste tudi pri nizkih temperaturah, do 4 °C. Dobro bo prezimil pri temperaturi vse do –15 °C. Če ni snega in nežni listi pomrznejo, jih lahko poškoduje sonce, zato gredico z motovilcem zaščitimo s kopreno ali zastirko iz smrečja. Druge zastirke, na primer listje ali trava, se slabše obnesejo, saj se prepletejo z motovilcem in nam otežujejo nabiranje, medtem ko kopreno ali smrečje pred pobiranjem enostavno odmaknemo. V primeru zasnežene zime pokrivanje ni potrebno, je pa pobiranje izpod mrzle bele odeje še bolj sitno opravilo kot sicer.
Pri nas večinoma sejemo tri sorte motovilca: holandski je bolj primeren za jesensko uporabo, čeprav je tudi odporen proti mrazu, pozimi in na pomlad pa bomo uživali v dveh avtohtonih slovenskih sortah, to sta ljubljanski motovilec in žličar. V naravi raste po poljih in travnikih, najdemo ga v Evropi, severni Afriki in Aziji do Indije in Kavkaza, za njegovo domovino pa veljata Sardinija in Sicilija.
V slabše pognojeni zemlji bo bolj odporen proti boleznim in škodljivcem.
Če je ob setvi vroče, ga sejemo v zavetju večjih rastlin, na primer paradižnika, paprike ali visokega fižola. Ko mu odmerimo lastno gredo, ga sejemo povprek ali v vrste, ki naj bodo 15 do 20 centimetrov vsaksebi. Prednost vrst je v lažji obdelavi zemlje okoli rastlin, torej odstranjevanju plevela in rahljanju prsti, pri setvi povprek pa je boljši izkoristek prostora. Motovilec ne potrebuje veliko gnojenja, dovolj bo, če zemljo obogatimo s kompostom ali kupljenim organskim gnojilom. V manj pognojeni zemlji bo celo bolj odporen proti boleznim in škodljivcem. Ogrožata ga pepelasta plesen in bela gniloba, med škodljivci pa polži in miši. Pepelasta plesen se pojavi zlasti v pregostem posevku, ob njenem izbruhu prerahljamo zemljo, motovilec pa poškropimo s pripravkom iz njivske preslice ali sojinim lecitinom.S posevkom počez po gredi bolje izkoristimo prostor. FOTO: Guliver/Getty Images
Za sosede mu namenimo že omenjene paradižnik, papriko in fižol ter zelje, redkvice, kumare, jagode in radič, slabih sosedov nima. Ne pozabimo na kolobar, ne sejemo ga za solatnicami, na isto mesto naj pride na vsaka tri leta.
Kali od osem do štirinajst dni, raste tudi pri nizkih temperaturah, do 4 °C. Dobro bo prezimil pri temperaturi vse do –15 °C. Če ni snega in nežni listi pomrznejo, jih lahko poškoduje sonce, zato gredico z motovilcem zaščitimo s kopreno ali zastirko iz smrečja. Druge zastirke, na primer listje ali trava, se slabše obnesejo, saj se prepletejo z motovilcem in nam otežujejo nabiranje, medtem ko kopreno ali smrečje pred pobiranjem enostavno odmaknemo. V primeru zasnežene zime pokrivanje ni potrebno, je pa pobiranje izpod mrzle bele odeje še bolj sitno opravilo kot sicer.
Če je še vroče, ga posejemo v senco večjih rastlin, na primer visokega fižola.
Pri nas večinoma sejemo tri sorte motovilca: holandski je bolj primeren za jesensko uporabo, čeprav je tudi odporen proti mrazu, pozimi in na pomlad pa bomo uživali v dveh avtohtonih slovenskih sortah, to sta ljubljanski motovilec in žličar. V naravi raste po poljih in travnikih, najdemo ga v Evropi, severni Afriki in Aziji do Indije in Kavkaza, za njegovo domovino pa veljata Sardinija in Sicilija.
