GOBICE
Ideja za odličen obrok: najboljši je ocvrt
Klobuk orjaškega dežnika lahko zraste skoraj trideset centimetrov; goba je užitna, če je termično obdelana.
Odpri galerijo
Čeprav gre leto h koncu, še ni konec gobarske sezone, temperature so še kar dovolj visoke in gobe še rastejo. Orjaški dežnik (Macrolepiota procera) nima imena kar tako, saj njegovi klobuki lahko zrastejo tudi do 26 centimetrov ali še malo več. Najprej je jajčaste oblike, potem se počasi širi in na koncu zravna. Na temenu običajno ostane rjavkasta topa grbica. Spodaj je površina gladka in pokrita z rjavimi luskami oziroma kosmiči, ki štrlijo navzgor. Rob je običajno ovešen z ostanki veluma oziroma zastiralca.
Prvotno ga je opisal italijanski naravoslovec Giovanni Antonio Scopoli in ga imenoval Agaricus procerus. Gobico je leta 1948 v sedanji rod prenesel znani nemški mikolog Rolf Singer. Nekaj nekdanjih dežnikov je zdaj prenesenih v rod Chlorophyllum – zelenolistke.
Goba je užitna, če je termično obdelana. Najboljša je ocvrta, za kar potrebujemo seveda gobe, moko, jajca, drobtine in olje za cvrtje. Gobe na hitro operemo pod tekočo vodo, jih pomokamo, povaljamo v jajca, ki smo jih solili, nato v drobtinah in ocvremo. Jaz v jajca in v drobtine vedno dodam malo ribanega parmezana, kar izboljša okus. Ni nujno, da jih povaljamo v drobtinah, meni so ljubše panirane le v moki in jajcih. Zraven ponudimo majonezo ali tatarsko omako, jaz obvezno postrežem še solato.
Orjaškega dežnika lahko zamenjamo z drugimi velikimi dežniki, ki se jim obroček premika, zato, če upoštevamo to dejstvo, ni možnosti zastrupitve. Vendar mi gobarji še vedno pošiljajo slike raznih vrst dežnikov z vprašanjem, ali so užitni. Na sliki se ne da določiti užitnosti, zato poskusite, ali se obroček premika gor in dol, in ne boste več v dilemi. Sicer pa nabirajte le tiste gobe, ki jih zelo dobro poznate!
Prvotno ga je opisal italijanski naravoslovec Giovanni Antonio Scopoli in ga imenoval Agaricus procerus. Gobico je leta 1948 v sedanji rod prenesel znani nemški mikolog Rolf Singer. Nekaj nekdanjih dežnikov je zdaj prenesenih v rod Chlorophyllum – zelenolistke.
Lističi so gosti, široki in debeli, v mladosti bele barve, pozneje postanejo rjavksti in cela goba ni več prav zelo užitna. Bet je precej visok, tudi do 40 cm. Je valjast, votel in proti dnišču razširjen oziroma gomoljast. Na betu je dvojni rjavkasti in veliki obroček, ki se premika gor in dol. Tako ga tudi najzanesljiveje ločimo od denimo dežničkov. Meso je belo, včasih precej debelo, v betu žilavo in ni užitno. Lahko pa ga sušimo in zmeljemo z drugimi vrstami gob, denimo gobani. Raste samostojno ali v skupini od sredine poletja do pozne jeseni na travnatih površinah ob gozdu, na gozdnih jasah, tudi zelenicah. Lahko zraste tudi že junija, če ima dovolj vlage in primerne temperature.
Goba je užitna, če je termično obdelana. Najboljša je ocvrta, za kar potrebujemo seveda gobe, moko, jajca, drobtine in olje za cvrtje. Gobe na hitro operemo pod tekočo vodo, jih pomokamo, povaljamo v jajca, ki smo jih solili, nato v drobtinah in ocvremo. Jaz v jajca in v drobtine vedno dodam malo ribanega parmezana, kar izboljša okus. Ni nujno, da jih povaljamo v drobtinah, meni so ljubše panirane le v moki in jajcih. Zraven ponudimo majonezo ali tatarsko omako, jaz obvezno postrežem še solato.
Orjaškega dežnika lahko zamenjamo z drugimi velikimi dežniki, ki se jim obroček premika, zato, če upoštevamo to dejstvo, ni možnosti zastrupitve. Vendar mi gobarji še vedno pošiljajo slike raznih vrst dežnikov z vprašanjem, ali so užitni. Na sliki se ne da določiti užitnosti, zato poskusite, ali se obroček premika gor in dol, in ne boste več v dilemi. Sicer pa nabirajte le tiste gobe, ki jih zelo dobro poznate!