CELIAKIJA
Ima jo vsak stoti
Število bolnikov s celiakijo je vse več, še več pa je tistih z neceliakijsko glutensko občutljivostjo; osnova zdravljenja je dieta.
Odpri galerijo
Celiakija je avtoimuna bolezen prebavil, pri kateri je prizadeto predvsem tanko črevo. »Ločimo dve obliki bolezni, in sicer celiakijo kot tako in neceliakijsko glutensko senzitivnost,« pojasnjuje prim. dr. Borut Kocijančič, dr. med., specialist internist, gastroenterolog iz Medicinskega centra Barsos.
»Ljudje, ki imajo celiakijo, ne prenašajo beljakovine gluten, ki je v pšenici, rži, ječmenu in ovsu. Ob prisotnosti glutena v tankem črevesju posebne obrambne celice, limfociti T, povzročijo vnetno okvaro črevesnih celic in s tem moteno absorpcijo hranilnih snovi iz črevesja. Posledica so driska, bolečine in krči v trebuhu, zmanjšanje telesne mase, slabokrvnost, bolečine v sklepih, odrevenelost nog zaradi okvare živcev, izguba menstruacije ter redkeje zaostajanje v telesnem razvoju. Lahko se pojavita razdražljivost in depresija.« Osnova zdravljenja je dieta brez glutena, ki izboljša počutje in postopoma odpravi simptome. »Če pa so okvare črevesja zaradi dolgoletnih težav prevelike, je potrebno zdravljenje z imunosupresivnimi zdravili. Določene posledice bolezni je treba zdraviti s simptomatsko terapijo,« pojasni sogovornik.
Zadnja leta o celiakiji veliko beremo in poslušamo, včasih je bila za laično javnost popolna neznanka. »Število teh bolnikov se povečuje, na srečo tistih, ki imajo neceliakijsko glutensko senzitivnost. Pogoste so tudi kombinacije z drugimi boleznimi, kot je laktozna intoleranca ali preobčutljivosti za določeno hrano in alergene v zraku. Boljše diagnostične možnosti in endoskopske preiskave ter predvsem veliko več znanja danes hitreje omogočajo potrditev ali izključitev celiakije,« ocenjuje prim. dr. Kocijančič.
Celiakijo povzroča gluten, zato se bolezen z drugo besedo imenuje glutenska enteropatija, nadaljuje: »V zdravljenju izločimo pšenico, rž, ječmen in oves, nadomestimo jih z rižem, koruzo in ajdo, ki ob sicer normalni preostali prehrani predstavljajo osnovo brezglutenske diete.« Na takšno so do smrti obsojeni ljudje s celiakijo, tisti z glutensko preobčutljivostjo pa niso ves čas vezani na dieto. Po statističnih podatkih ima vsak stoti celiakijo, bolezen pa pogosto odkrijejo zelo pozno. »Praviloma se bolniku, za katerega obstaja sum na celiakijo, endoskopsko pregleda prebavila ter se opravi biopsija iz tankega črevesa, ki je ob serološkem testiranju nujna za potrditev ali izključitev bolezni. Celiakija je avtoimuna genska bolezen, kar pomeni, da se lahko pojavlja v družini. Pogosto jo odkrijemo šele pri diagnostičnih postopkih raznih bolezenskih znakov, pri kakšni operaciji, nosečnosti, porodu ali ponavljajočih se virusnih infekcijah in počasni ozdravitvi.«
Brezglutenska dieta vsaj v prvih letih bolezni zadošča za normalno življenje brez neprijetnih simptomov, pri poznem zdravljenju bolezni pa je treba ob njej z ustreznimi zdravili zdraviti tudi posledične znake bolezni, sklene prim. dr. Kocijančič: »Že kratkotrajna nepravilna prehrana lahko hitro povzroči ponovne znake bolezni. Redna brezglutenska dieta v prvih letih bolezni lahko bolniku vrne zdravje in mu zagotovi ustrezno kakovost življenja. Zaradi bistveno večjega znanja o bolezni ter prepoznavnosti tudi v javnosti se je pomembno povečala ponudba brezglutenskih hranil, kar je posledično znižalo prej zelo visoko ceno. Prehranska industrija je spoznala, da gre za širšo populacijo bolnikov, ki potrebujejo ustrezno prehrano, ter prilagodila trg.«
»Ljudje, ki imajo celiakijo, ne prenašajo beljakovine gluten, ki je v pšenici, rži, ječmenu in ovsu. Ob prisotnosti glutena v tankem črevesju posebne obrambne celice, limfociti T, povzročijo vnetno okvaro črevesnih celic in s tem moteno absorpcijo hranilnih snovi iz črevesja. Posledica so driska, bolečine in krči v trebuhu, zmanjšanje telesne mase, slabokrvnost, bolečine v sklepih, odrevenelost nog zaradi okvare živcev, izguba menstruacije ter redkeje zaostajanje v telesnem razvoju. Lahko se pojavita razdražljivost in depresija.« Osnova zdravljenja je dieta brez glutena, ki izboljša počutje in postopoma odpravi simptome. »Če pa so okvare črevesja zaradi dolgoletnih težav prevelike, je potrebno zdravljenje z imunosupresivnimi zdravili. Določene posledice bolezni je treba zdraviti s simptomatsko terapijo,« pojasni sogovornik.
Zadnja leta o celiakiji veliko beremo in poslušamo, včasih je bila za laično javnost popolna neznanka. »Število teh bolnikov se povečuje, na srečo tistih, ki imajo neceliakijsko glutensko senzitivnost. Pogoste so tudi kombinacije z drugimi boleznimi, kot je laktozna intoleranca ali preobčutljivosti za določeno hrano in alergene v zraku. Boljše diagnostične možnosti in endoskopske preiskave ter predvsem veliko več znanja danes hitreje omogočajo potrditev ali izključitev celiakije,« ocenjuje prim. dr. Kocijančič.
Mogoči zapleti
Klasični simptomi celiakije so slaba prehranjenost zaradi slabe resorpcije hranil, driska, povišane maščobe v blatu, hujšanje, slabokrvnost zaradi pomanjkanja železa, vitamina B12 in folne kisline, telesna šibkost, utrujenost, napetost in bolečine v trebuhu. »Kasneje lahko nastopijo zunajčrevesni znaki, kot so motnja pri hoji, neplodnost, osteoporoza, motnje menstrualnega ciklusa in kožni izpuščaji. Dostikrat istočasno odkrijemo tudi slabše delovanje ščitnice. Bolezen je treba jemati resno, saj so mogoči zapleti nezdravljene bolezni s poznejšim razvojem raka na različnih mestih prebavil, nehodgkinovega limfoma tankega črevesa, karcinoma ščitnice in melanoma,« opozarja sogovornik.Celiakijo povzroča gluten, zato se bolezen z drugo besedo imenuje glutenska enteropatija, nadaljuje: »V zdravljenju izločimo pšenico, rž, ječmen in oves, nadomestimo jih z rižem, koruzo in ajdo, ki ob sicer normalni preostali prehrani predstavljajo osnovo brezglutenske diete.« Na takšno so do smrti obsojeni ljudje s celiakijo, tisti z glutensko preobčutljivostjo pa niso ves čas vezani na dieto. Po statističnih podatkih ima vsak stoti celiakijo, bolezen pa pogosto odkrijejo zelo pozno. »Praviloma se bolniku, za katerega obstaja sum na celiakijo, endoskopsko pregleda prebavila ter se opravi biopsija iz tankega črevesa, ki je ob serološkem testiranju nujna za potrditev ali izključitev bolezni. Celiakija je avtoimuna genska bolezen, kar pomeni, da se lahko pojavlja v družini. Pogosto jo odkrijemo šele pri diagnostičnih postopkih raznih bolezenskih znakov, pri kakšni operaciji, nosečnosti, porodu ali ponavljajočih se virusnih infekcijah in počasni ozdravitvi.«
Brezglutenska dieta vsaj v prvih letih bolezni zadošča za normalno življenje brez neprijetnih simptomov, pri poznem zdravljenju bolezni pa je treba ob njej z ustreznimi zdravili zdraviti tudi posledične znake bolezni, sklene prim. dr. Kocijančič: »Že kratkotrajna nepravilna prehrana lahko hitro povzroči ponovne znake bolezni. Redna brezglutenska dieta v prvih letih bolezni lahko bolniku vrne zdravje in mu zagotovi ustrezno kakovost življenja. Zaradi bistveno večjega znanja o bolezni ter prepoznavnosti tudi v javnosti se je pomembno povečala ponudba brezglutenskih hranil, kar je posledično znižalo prej zelo visoko ceno. Prehranska industrija je spoznala, da gre za širšo populacijo bolnikov, ki potrebujejo ustrezno prehrano, ter prilagodila trg.«