Iskušnja z end of life dulo: Ne bojte se solz

V družino največkrat vstopim na povabilo družinskih članov, pravi Marijana Hribar z Jesenic, edina end of life (EOL) dula v Sloveniji. Že na prvem obisku se posveti umirajočemu, a če ta njene prisotnosti ne želi, to seveda upošteva, saj brez njegove privolitve ni mogoče vzpostaviti odprtega in iskrenega odnosa, je pa še vedno lahko na voljo njegovim bližnjim.

»Družinski člani so zaskrbljeni, psihično in fizično izčrpani, raztreseni in na robu svojih moči. Moja prisotnost navadno deluje kot pomirjujoča sila sredi nevihte. Najprej se predstavim družini, nato še umirajočemu. Tudi če se zdi, da so odsotni, da me ne slišijo, jim razložim, kaj je moje poslanstvo. Preverim, kakšna so njihova pričakovanja, ali so se z umirajočim pogovarjali o njegovih željah, ali so načeli zanj pomembne vsebine, pri čem jih lahko podprem, kako lahko umirajočemu pomagamo, da bo življenje, ki mu je še ostalo, čim bolj kakovostno.«


Če je pogovor z umirajočim mogoč, si ogledajo družinske fotografije, tako počasi izve več o bolniku, njegovih stiskah, odnosih, željah ... »Teme o smrti ne vsiljujem. Umirajoči o tem s svojimi najbližjimi največkrat ne želi govoriti, saj jih želi zaščititi pred bolečino. Pomembno pa je, da njegove želje poznamo, sicer ravnamo le na osnovi svojih predvidevanj. Ko govorimo o tej temi, umirajoči ve, da je še vedno pomemben, saj sam odloča o sebi in se ne počuti odtujenega.« Če se umirajoči ne odziva, družinske člane prosi, naj ji pripovedujejo o njem. Večina se rada pogovarja o svoji ljubljeni osebi. Včasih pa je dovolj le tiha, pomirjujoča prisotnost, sedenje ob postelji.
 

Umreti doma

Večina umirajočih si želi umreti doma in ob sebi imeti mirnega človeka, ki ne bo pobegnil, ko bo postalo težko. Strah jih je bolečine. Obžalujejo, da niso imeli poguma živeti tako, kot so si sami želeli, da niso izrazili svojih čustev, da so se preveč posvečali delu ter premalo odnosom in stvarem, ki so jih veselile, skratka, da si niso dovolili biti srečni. Svojce je strah neznanega.

So negotovi in pogosto imajo občutek, da za umirajočega ljubljenega človeka ne storijo dovolj. Sprašujejo se, ali bodo znali in zmogli poskrbeti zanj, ko bo prišel iz bolnišnice. Marijana Hribar ugotavlja, da več pomoči in podpore kot umirajoči potrebujejo svojci. Za umirajočega so pomembni normalni, pristni odnosi. Seveda bližnje kdaj preplavijo čustva in prav je, da jih pokažejo. »Ne bojte se jokati pred nekom, ki umira, saj ve, da ste žalostni. To je znak vaše ljubezni in mu da vedeti, kaj se bo zgodilo. Skrivanje čustev je naporno, vi pa potrebujete energijo za spremljanje ljubljene osebe na njeni zadnji poti. Če menite, da je treba kaj povedati, to naredite umirjeno, brez nepotrebnega moraliziranja.«


Na razpoloženje in čustva vpliva tudi okolica; mirno, spokojno, domače vzdušje poskušamo doseči s tiho, pomirjujočo glasbo ali branjem najljubše knjige ali pesmi, pridušeno svetlobo, umirjenim tonom govorjenja, s fotografijami in predmeti, ki prikličejo lepe spomine, morda tudi s prisotnostjo domačih živali. »Čutili boste veličino trenutka, ki ste mu priča.«