Istrska fritula sredi prelepe Gorenjske (FOTO)

»Idejo o majhnem, domače sladkobe polnem kotičku v Radovljici sem imel že pred petimi leti, a so se karte življenja zamešale drugače in sem ga uredil in odprl šele nedavno. Žal mi je, da ideji o frituli nisem sledil že pred petimi leti, bi bilo nemara manj sivih las in skrbi v tem času, a vse je za nekaj dobro,« pove Blaž Matjaševič.

Nočno razmišljanje

»Več noči sem prebedel ob razmišljanju, kako pripraviti pravilno testo, saj se zaradi poklicne poti spoznam na izjemne zrezke in vrhunska vina,« pove gostinec, ki se na slaščičarstvo, kot prizna, ni kaj preveč spoznal: »Pa sem zbral pogum in poizkušal ter se naučil.«

Rad se potrudi za tiste, ki jim pade sladkor.

Poslovno pot gostinca je začel v Kranju, a mesto ni bilo naklonjeno njegovi ideji. Ducat let prakse je pridobil v znameniti gostilni Skaručna, vmes je bil v Avstriji, v mondenem Lech am Arlberg, se preselil v Ljubljano, ko se mu je gostinstvo celo malce uprlo. »Zato sem se odločil za fritulo, čeprav sem v tem trenutku pravzaprav neke vrste one man band, skrbim za popolnoma vse.« Blaž je hotel pripraviti preprosto testo, ki bi bilo primerno tudi za osebe, ki imajo motnjo prebavljanja mlečnega sladkorja ali laktoze: »Žal mi ni uspelo, sem pa pripravil zmes iz jogurta in pecilnega praška, ne iz mleka in kvasa, kar se je izkazalo za izvrstno, saj jogurt v kombinaciji s pecilnim praškom zagotavlja prepotrebno nežnost sredice in njeno mehkobo.« Pridemo do tega, da na Gorenjskem to pecivo poimenujejo miška in ne fritula.

»Pojdite v kraje, od koder izhaja, in boste izvedeli, da je to fritula. Samo poimenovanje je melodično, zato se tudi moj sladki kamenček v sladkem mozaiku Radovljice imenuje Fritula. Kleni Gorenjci pa pač lahko rečejo, da gredo na miške v Fritulo. Fritule sem prvič poizkusil v konobi Bonaca v Zagrebu in bile so izjemne, v naših koncih pa tega preprostega posladka ni nihče ponujal.« Dodajamo, da niti Zagreb ni domovina fritul, ampak Istra. Ne slovenska, ne hrvaška, ampak preprosto čarobna Istra.

Grški cvrtnik

Okoli vhoda v Fritulo je vedno direndaj. Blaž ima nadvse rad družbo malih sladkosnedov. Njim nameni kakšno fritulo več pa tudi napitnin od njih ne vzame. »Naj raje dajo kovanček v svoj hranilnik,« pravi in nadaljuje: »Otroci imajo najlepši nasmeh, ko so ustnice sladke in želodček poln, kajne?« A za kaj takega je potrebna osnova, ki jo je Blaž našel v Grčiji: »Pečica oziroma cvrtnik za fritule sem nabavil iz Grčije. Resni so na področju izdelave opreme za gostinstvo in seveda sem rad odštel nekaj več za cvrtnik, ki ima izjemno natančen termostat. Nisem se odločil za cvrtnik s filtrom, saj aparat popolnoma vsak dan razstavim in ga ročno očistim, kar je po mojem mnenju najbolje. Olje menjam v trenutku, ko odda značilen vonj pregorelosti – to iz svojih izkušenj iz gostinstva dobro poznam. Menil sem, da mi bo prav prišel dozirnik za miške, a sem spoznal, da so Grki napravili takega, ki dela fritule precej majhne, nič kaj podobne našim standardom. Po velikosti so bolj podobne olivam. Zato sem ga odmaknil in jih oblikujem ročno. Tako da so fritule res fritule. Oziroma miške, če že hočete.«

Na njih je treba pri Blažu počakati nekaj minut: »Fritule se pečejo sproti. V roke je treba dobiti svežo, še vročo. Naenkrat lahko pečem za do šest sladkosnedov, več ne. Ljudem raje predlagam par korakov po starem jedru Radovljice, in ko se vrnejo, dobijo vroče in puhaste, kar naj bi fritula seveda bila.«

Po njih posuje sladkor, najde pa se še vrsta prelivov, ki zaokrožijo sladkobnost: »Najbolj prisegam na kombinacijo cimeta in sladkorja ter praženih lešnikov, drug moj favorit pa je sladki okus Radovljice – kombinacija medu in oreha.« 

Na vratih je vedno kdo, ki bi se rad posladkal.