Iz prosa nastane celo sladoled

Prihodnjo soboto na škofjeloški Plac, kot domačini ljubkovalno imenujejo Mestni trg, prihaja praznik prosa. Drugi tovrstni praznik bo potekal pod taktirko škofjeloškega turističnega društva in Društva Sorško polje, nekaj malega pri vsem tem pa bo imelo tudi Kulturno društvo Šmonca – Simon Jenko iz Mavčič. Ker markantni Rudi Zevnik zagreto sodeluje pri vseh treh, smo ga izbrali za vodnika po proseni preteklosti tega dela Gorenjske. In ni nam bilo žal, kajti v zgodbo o prosu je vključil tako davno preteklost kot zanimive družinske zgodbe, povezane s prosenimi jedmi.

Nekje rašouna, drugje medla

Tu je že prva družinska legenda: »Moj stric je rad rekel, da so rašouno jedli šestkrat zapovrstjo, nato pa je bila nedelja.« Če prevedemo: z besedo rašouna (lahko tudi raševina) so na Sorškem polju imenovali preprosto jed iz prosene kaše, ki so jo zgostili z nekaj žlicami moke. Ta jed je bila doma tudi v Škofji Loki, le da so ji tu rekli medla. »Pa ne loška medla, kot se danes velikokrat sliši. Tej jedi se je vselej reklo samo – medla. Medla zato, ker so proseno kašo zgostili tako, da je bila jed zamedena z moko. Na ta način so povečali količino skuhanega. Hkrati je moka poskrbela, da je bila jed nasitna in še prihranili so dragocena prosena zrna,« pripoveduje Zevnik.

Nato doda, da je bilo proso pred šestdesetimi ali več leti glavna jed celotnega Sorškega polja in krajev v okolici Škofje Loke. »Na prosu so gor zrastli tudi moji stari starši, kajti na poljih okoli Mavčič so imeli v tistih časih posejano predvsem proso, ajdo, repo in podobno. Zdaj je tu samo še koruza,« se nostalgično spominja. Pove tudi, da je na tistih redkih poljih, ki jih še danes zavzema proso, to zrelo ravno ta mesec, in tudi zato v Škofji Loki prihodnjo soboto, 22. septembra, pripravljajo praznik prosa.

Proseno pivo in še sladoled

Na tej prav posebni prireditvi bodo z Mestnega trga zadišale mnoge prosene jedi. Tu bo seveda znamenita medla in zraven verjetno še katera domača jed s Sorškega polja. Pa tudi kaj sodobnega se bo našlo, denimo proseno pivo, ki so ga zvarili v žirovski mikropivovarni Racon – Crazy Duck. Ste vedeli, da lahko iz prosa nastane celo sladoled? Zamrznili so ga na Dolenjskem, in če bo šlo vse po sreči, tudi ta dobrota čez en teden prihaja na škofjeloški praznik. Popestril ga bo še pregled vseh tistih težaških in natančno narejenih korakov, ki nas z mnogo truda pripeljejo od rastline do dragocenih rumenih zrnc. Zraven bodo domačini pripravili kulturno-etnološki program in še marsikaj zanimivega se bo ta dan med 9. in 14. uro našlo sredi starega mestnega jedra.


Danes se torej proso meša celo v pivo in sladoled, nekdaj pa so iz njega pripravljali drugačne jedi. Rudi Zevnik: »Moja stara mama je znala iz njega narediti tisoč stvari, celo žgance je delala, toda recept za to jed je žal utonil v pozabo. Vem pa, da se je prosena kaša nekdaj kuhala zelo počasi, in to v peči. Največkrat so jo samo solili in na koncu malo zabelili, denimo z ocvirki, zgostili pa so jo z moko. Največkrat so dodali kar krušno moko, pomešano z malo vode, da se v jedi niso naredile grudice. Če so jo zgostili z ajdovo moka, je bilo to že pravo razkošje.«

Poštengana kaša

Še eno zanimivost nam naniza sogovornik: »Mlečno kašo so v preteklosti vedno jedli iz velike sklede, ki so jo postavili na sredino mize in zajemali vsak s svojo žlico. Kašo so postregli tako, da so zgladili vrh jedi in čez vlili zabelo. Tako so na pravičen način razdelili zabelo, sicer bi ta kaj hitro stekla k najbolj pridnemu jedcu. Tako postreženi jedi so rekli poštengana kaša.« Mlečni kaši so radi dodali suho sadje, če ga je bilo kaj pri hiši: »Največkrat so v proseno kašo narezali suhe slive, kdaj tudi jabolčne krhlje ali suhe hruške.«


Proso pa ni bilo primerno samo za sladke jedi, ampak so iz njega nastajale tudi številne slane, torej glavne jedi. Rudi Zevnik slikovito opiše iznajdljivost gorenjskih prednikov: »Iz kaše so znali narediti toliko, kot znajo narediti Kitajci iz riža, če ne še več!« Ob iskrenem smehu doda, da so bile tako sladke in slane variacije na temo prosa prepuščene domišljiji gospodinj, predvsem pa so bile te jedi omejene s surovinami, ki jih v shrambah revnih bajtarskih in kajžarskih družin pač ni bilo v izobilju.

Repnata kaša iz Podreče

Ena takih klasičnih kmečkih jedi s Sorškega polja je zagotovo repnata kaša. Za vas jo je ta teden pripravila Milena Jamnik iz Podreče, torej iz ene od vasi, ki se na desnem bregu Save nizajo, ko te pot popelje od Kranja proti Medvodam. »Točno takšno jed je delala že moževa mama, ki je bila doma na kmetiji pr' Uk sredi Podreče,« pojasni. Z možem Stanetom se na omenjeni domačiji že vrsto let ukvarja z biodinamiko, njuna kmetija je zadnjih pet let vključena v blagovno znamko Demeter.

Ko sta za današnjo Kulinarično abecedo pripravila staro kmečko jed, sta – ne brez ponosa – pojasnila še, da so prav vse sestavine zrastle na njuni kmetiji: tako proso kot tudi repa in fižol, ki sta ga posula po jedi, ko je bila ta že postrežena v veliki skledi. Skledo sta postavila sredi mize in nam v roke položila žlico, ob čemer je Mileni Jamnik spomin hitro šinil v preteklost: »Točno tako, iz ene sklede in vsak s svojo žlico, smo jedli tudi mi.«

Ko omenjamo stare jedi, v katere se je vmešavalo proso, se Zevnik spomni še ene. Godle. To so v zadnjem času iz objema pozabe iztrgali predvsem v Šenčurju. Toda godla ni ena, godli sta dve. »Ena je tista, ki se jo v času kolin pripravi iz surove krvi. Je pa tudi takšna, ki se jo pripravi iz juhe, v kateri so se barile krvavice. Kakšna krvavica je znala počiti, iz vode je nastala župa, in to je bilo treba še malo zgostiti, da je nastala primerna jed. V takšno župo iz počenih krvavic so domačini vmešali ali kašo ali pa denimo ješprenj,« opiše Rudi Zevnik, za katerega bi lahko rekli, da je prava enciklopedija Sorškega polja in tudi vseh tistih krajev, nanizanih med Škofjo Loko in Kranjem.

Dobrote iz starološke gostilne

Prosene dobrote še danes najdemo v Škofji Loki. Med tistimi gostinci, ki negujejo kulinarično tradicijo, je ekipa Gostilne Starman. Sredi Stare Loke sta vam ta teden kuharja Igor Budimir in Franci Skuber pripravila dve jedi – klasično medlo in sladko kašo s suhim sadjem, postreženo s čežano. »Ne, to ni čežana, ampak jabčnk,« se v loškem narečju nasmehne Bernarda Tavčar, lastnica znane Gostilne Starman.

Tiste, ki bi si pri Starmanu utegnili zaželeti jedi iz prosa, še prosi, naj se pred prihodom najavijo, pa jim bodo v kuhinji pričarali marsikaj zanimivega. »Ravno danes zjutraj smo kuhali medlo, saj si je tako želela skupina obiskovalcev,« se ob preprosti starodavni jedi, ki jo v sodobni kuhinji znane starološke gostilne večkrat pripravijo, pri koncu prijetna pogovora ustavi beseda Bernarde Tavčar.