Je skrivnost dolgoživosti v družabnem življenju?

Antonio Todde iz Tiane, vasi na italijanskem otoku Sardinija, naj bi bil prvi moški na svetu, ki je živel 110 let, umrl je leta 2002. »Živel je v treh stoletjih,« pravi njegov sin Tonino, ki upa, da jih bo učakal sto, do magične meje mu jih ne manjka več veliko.
Tiana je ena od vasic na območju, ki se od preostalega otoka in na koncu koncev sveta razlikuje po nenavadno visokem odstotku stoletnikov – tam jih živi kar trikrat več, kot je povprečje na Sardiniji in tudi sicer v Italiji.
Čeprav naj bi bili za dolgoživost najpomembnejši oziroma odločilni dobri geni, zdrava prehrana in telesna vadba, pa raziskovalci, ki se ukvarjajo s proučevanjem fenomena koncentracije stoletnikov na tem mediteranskem kotičku sveta, ugotavljajo, da tamkajšnji prebivalci ne jedo posebno drugačne hrane, niso fanatični športniki in se v ničemer ne razlikujejo pretirano od prebivalcev drugih območij, le družijo se veliko več, sodelujejo v prostočasnih dejavnostih, njihovo družabno življenje je zelo živahno. Tako sklepajo, da so za dolgoživost očitno zelo pomembni družabni stiki – med člani družine, ki predano in z veseljem, ponosom skrbijo drug za drugega in se intenzivno posvečajo odnosom, ter širše, v okolici, družbi, v kateri je posameznik aktiven, se počuti pomembnega, sprejetega in spoštovanega, to pa pripomore k njegovemu mentalnemu zdravju.

Modro območje

V začetku tega stoletja je italijanski demograf dr. Giovanni Pes opazil, da v nekaterih vaseh v osrednji Sardiniji živi nenavadno veliko stoletnikov; vasice je označil na zemljevidu in jih imenoval modro območje. To besedno zvezo zdaj uporabljamo za vsa območja, kjer je pričakovana življenjska doba precej daljša, denimo Ikarija v Grčiji, Okinava na Japonskem, Nicoya v Kostariki.
Sardinija izstopa po številu moških, ki jim leta, se zdi, ne pridejo do živega, samo tam živijo tako dolgo kot ženske. »V večini zahodnih držav živi en stoletnik na štiri stoletnice, tukaj pa je razmerje ena proti ena,« je pojasnil Pes, ki je dal narediti tudi genske analize domačinov, saj je menil, da se odgovor na vprašanje dolgoživosti zaradi geografske izolacije morda skriva v dednem materialu. Genski faktor ne izstopa pretirano, njegova vloga je manj kot 25-odstotna, po mnogo intervjujih s starostniki pa je videti, da je ključ v socialnem in psihološkem dejavniku.
Luigi Corda je kar dve leti fotografiral in intervjuval stoletnike v pokrajinah Barbagia, Ogliastra, Trexenta in Middle Campidano: »Osnova tako dolgega življenja je družina,« je zapisal v svojo knjigo 100 x 100: Dvajseto stoletje skozi portrete sto sardinskih stoletnikov. »Dejstvo, da so še vedno pomembni, da so glava družine in v središču pozornosti, jim daje moč, da gredo naprej, da so aktivni,« piše Corda, ki je opazil še, da so bili vsi stoletniki v odličnem zdravstvenem stanju, le redki so jemali katero zdravilo, njihov um pa je bil presenetljivo luciden. »Pogosto berejo brez očal in še vedno delajo tisto, kar so vedno delali,« je zapisal.

Družabno življenje in odnosi

V nasprotju z razvitim svetom je tam precej nenavadno, da svojci za starejšega človeka poiščejo institucionalno varstvo, je pojasnila Maria Chiara Fastame, psihologinja z univerze v Cagliariju na jugu Sardinije. Zanj skrbijo sorodniki in sosedje, njegov dom je stičišče mladih in starih. »Na starejšo generacijo ne gledajo kot na breme, ampak kot na modre ljudi z veliko izkušnjami, so vir znanja.«
In to velja tudi širše, v skupnosti, saj starejši ohranjajo svoje družabne mreže s sodelovanjem na lokalnih prireditvah, po kosilu, denimo, se zberejo na vaškem trgu na klepetu, vržejo partijo kart in se preprosto družijo. Ker ostanejo vključeni v družabno življenje v vasi, ohranjajo aktivno in cenjeno vlogo v skupnosti, to pa ohranja njihov um čil in zdrav.

Boljše mentalno zdravje

Za tamkajšnjo starejšo generacijo je značilno še, da se jih simptomi depresije tako rekoč izogibajo, res redki imajo tovrstne težave, kot so ugotovili na caligarijski univerzi, in pojasnilo se očitno spet skriva v tesni povezanosti prebivalcev, pa tudi njihov delovni spomin je boljši; ker so vseskozi vključeni v dejavnosti, so tudi bolj fizično aktivni, to pa prinaša boljše počutje, in sicer fizično in psihično.
Za dolgo življenje sicer ni enoznačnega recepta, gre za interakcijo več faktorjev, a socialna komponenta očitno preprečuje izolacijo in depresijo, je zapisal Pes in vrgel kost, ki je vredna nadaljnjega raziskovanja.

Socialna izolacija je težava

Tudi kanadska razvojna psihologinja Susan Pinker je raziskovala stoletnike na Sardiniji in se prepričala o tamkajšnji tesno povezani dužbeni strukturi, in glede na to, da se nam zdi tempo življenja v razvitem svetu čedalje hitrejši, nimamo časa niti zase, kaj šele za bližnje, in postajamo vse bolj odtujeni in površinski v odnosih, domovi za ostarele pa pokajo po šivih, pravi: »Velika težava javnega zdravstva je socialna izolacija.« Sporočilo po telefonu, elektronska pošta ali skype pač ne more nadomestiti komunikacije iz oči v oči.