O STRAHU
Je strah res votel?
Otroka ne smemo ščititi pred neprijetnimi čustvi, tudi pred strahom ne, hkrati naj ima občutek, da se v stiski vedno lahko obrne na nas.
Odpri galerijo
Strah je osnovno čustvo in ga doživljajo že dojenčki, pravi svetovalna delavka na OŠ Toneta Čufarja Jesenice Andreja Jalen, univ. dipl. psihologinja in specializantka integrativne psihologije.
»Ko nas je strah, ocenimo, da ogrožujoči situaciji nismo kos, zato želimo pred njo pobegniti. Učenci se npr. začnejo izogibati ocenjevanju tako, da ne pridejo v šolo. Ker se strah lahko izraža z razbijanjem srca, potenjem, glavobolom, napetostjo mišic, slabostjo, se res počutijo bolne. Bolj ko krepimo svoje sposobnosti, veščine za soočanje z ogrožujočo situacijo, manj nas bo strah. Otroci, ki se pred ocenjevanjem učijo in vedo, da znajo, so manj prestrašeni.«
Ali drži, da se za jezo v resnici pogosto skriva strah? Sama tega ne opaža, pravi psihologinja. Otroci sicer pogosto burno izbruhnejo zaradi dokaj nepomembne stvari, majhne provokacije, potem pa se v pogovoru izkaže, da se soočajo s hudimi čustvenimi stiskami in bremeni, zlasti zaradi težav v družini in pri učenju, ugotavlja in dodaja, da imajo otroci, ki so žrtve nasilja, pogosto težave z izražanjem jeze, bojijo se, da ne bodo kos konfliktu, zato je pri njih prevladujoče čustvo strah.
»Ne znajo se zaščititi, se odločno postaviti zase.« Poudarja, da jeze ne smemo enačiti z nasiljem. »Jeza sama po sebi ni slaba, nikakor pa ni prav, da zaradi jeze koga brcnemo, udarimo, kaj razbijemo. Tako vedenje je nedopustno in ga moramo starši ustaviti. Otroka moramo usmeriti, kako naj jezo izraža. Čustvi jeze in strahu sta prepleteni, ker imata skupni element – ogrožujočo situacijo. Otroka se sporečeta, sta jezna, oba se čutita dovolj močna za konflikt. Če pa bo eden postal nasilen in bo drug presodil, da je zanj nevarno in da je šibkejši, ga bo postalo strah in se bo umaknil.«
Starši morajo poskrbeti, da se bo otrok znal soočati tudi z neprijetnimi življenjskimi situacijami. »Pomembno je, da imamo z otrokom zaupen odnos, da ima občutek, da se lahko obrne na nas, ko je v stiski.
Sposobni ga moramo biti pomiriti in mu pomagati rešiti težave, mu svetovati, kako naj se odzove. Če otrok doma joka, da ga je sošolec žalil in udaril, ni dobro, da odhitimo v šolo ter se jezimo na otrokovega sošolca in učitelja. Otroka pomirimo, se z njim pogovorimo, kaj se je točno zgodilo, in mu svetujemo, kaj naj naredi, npr. naj se obrne na razrednika. Pozneje se pozanimamo, kako je rešil situacijo.«
Nekateri se soočajo s strahovi, ki se odraslim zdijo nesmiselni, kar zahteva veliko potrpežljivosti, našo tolažbo, zaščito, prisotnost, mirnost, telesni stik. »Šele ko se umiri, se z njim pogovorimo. Pomembno je, da mu res prisluhnemo.«
Otroke naučimo, da smo sami odgovorni za svoja čustva, ne drugi, poudarja psihologinja. Recimo: otrok se pritoži čez sošolca, ki mu je rekel, da je očalar. To ga jezi, strah ga je, da mu bo to govoril tudi v bodoče. A lahko se odzove tudi drugače in izbere, da se sploh ne bo jezil, da se bo le malo razjezil …
»To je odvisno od otrokove miselne naravnanosti, na kar vpliva vzgoja oziroma zgled staršev. Otroka lahko spodbujamo k sproščenemu odnosu do takih provokacij in k uporabi humorja. Lahko si denimo misli, joj, sošolec je danes malo tečen, ali pa bi na primer odgovoril: z očali res bolje vidim, da si ti danes slabe volje.«
»Ko nas je strah, ocenimo, da ogrožujoči situaciji nismo kos, zato želimo pred njo pobegniti. Učenci se npr. začnejo izogibati ocenjevanju tako, da ne pridejo v šolo. Ker se strah lahko izraža z razbijanjem srca, potenjem, glavobolom, napetostjo mišic, slabostjo, se res počutijo bolne. Bolj ko krepimo svoje sposobnosti, veščine za soočanje z ogrožujočo situacijo, manj nas bo strah. Otroci, ki se pred ocenjevanjem učijo in vedo, da znajo, so manj prestrašeni.«
Ali drži, da se za jezo v resnici pogosto skriva strah? Sama tega ne opaža, pravi psihologinja. Otroci sicer pogosto burno izbruhnejo zaradi dokaj nepomembne stvari, majhne provokacije, potem pa se v pogovoru izkaže, da se soočajo s hudimi čustvenimi stiskami in bremeni, zlasti zaradi težav v družini in pri učenju, ugotavlja in dodaja, da imajo otroci, ki so žrtve nasilja, pogosto težave z izražanjem jeze, bojijo se, da ne bodo kos konfliktu, zato je pri njih prevladujoče čustvo strah.
»Ne znajo se zaščititi, se odločno postaviti zase.« Poudarja, da jeze ne smemo enačiti z nasiljem. »Jeza sama po sebi ni slaba, nikakor pa ni prav, da zaradi jeze koga brcnemo, udarimo, kaj razbijemo. Tako vedenje je nedopustno in ga moramo starši ustaviti. Otroka moramo usmeriti, kako naj jezo izraža. Čustvi jeze in strahu sta prepleteni, ker imata skupni element – ogrožujočo situacijo. Otroka se sporečeta, sta jezna, oba se čutita dovolj močna za konflikt. Če pa bo eden postal nasilen in bo drug presodil, da je zanj nevarno in da je šibkejši, ga bo postalo strah in se bo umaknil.«
Kako se boš odzval?
Starši morajo poskrbeti, da se bo otrok znal soočati tudi z neprijetnimi življenjskimi situacijami. »Pomembno je, da imamo z otrokom zaupen odnos, da ima občutek, da se lahko obrne na nas, ko je v stiski.
Občutljiv otrok, ki se hitro prestraši, potrebuje več podpore in spodbude, nepreviden, impulziven, brezglavo pogumen pa opozarjanje na nevarnost in odločno postavljanje mej.
Sposobni ga moramo biti pomiriti in mu pomagati rešiti težave, mu svetovati, kako naj se odzove. Če otrok doma joka, da ga je sošolec žalil in udaril, ni dobro, da odhitimo v šolo ter se jezimo na otrokovega sošolca in učitelja. Otroka pomirimo, se z njim pogovorimo, kaj se je točno zgodilo, in mu svetujemo, kaj naj naredi, npr. naj se obrne na razrednika. Pozneje se pozanimamo, kako je rešil situacijo.«
Nekateri se soočajo s strahovi, ki se odraslim zdijo nesmiselni, kar zahteva veliko potrpežljivosti, našo tolažbo, zaščito, prisotnost, mirnost, telesni stik. »Šele ko se umiri, se z njim pogovorimo. Pomembno je, da mu res prisluhnemo.«
Otroke naučimo, da smo sami odgovorni za svoja čustva, ne drugi, poudarja psihologinja. Recimo: otrok se pritoži čez sošolca, ki mu je rekel, da je očalar. To ga jezi, strah ga je, da mu bo to govoril tudi v bodoče. A lahko se odzove tudi drugače in izbere, da se sploh ne bo jezil, da se bo le malo razjezil …
Grozni filmiAndreji Jalen so učenci 2. in 3. razreda povedali, da jih je najpogosteje strah neznanca nenavadnega videza na ulici in groznih filmov, zato opozarja, da vsebine z nasilnimi, grozljivimi prizori za mlajše niso primerne. Nekatere je strah pajkov, kač, psov, teme, neviht. »Med osmim in desetim letom se začnejo spraševati o smrti, strah jih je zaspati, nočejo biti sami v sobi. Učenci sicer v pogovorih največkrat omenjajo strah pred ocenjevanjem in tremo pred nastopanjem.«
»To je odvisno od otrokove miselne naravnanosti, na kar vpliva vzgoja oziroma zgled staršev. Otroka lahko spodbujamo k sproščenemu odnosu do takih provokacij in k uporabi humorja. Lahko si denimo misli, joj, sošolec je danes malo tečen, ali pa bi na primer odgovoril: z očali res bolje vidim, da si ti danes slabe volje.«