POGOVOR TEDNA
Jelka Zaletel: Sladkorne bolezni vse več med mladimi
Zdravnikom je vse bolj jasno, da sta bolnikovo razumevanje in njegov odnos do lastne bolezni ključna pri dolgotrajnem uspešnem zdravljenju.
Odpri galerijo
Število mlajših, ki zbolijo za sladkorno boleznijo, je večje predvsem zaradi prekomerne telesne teže in predebelosti. FOTO: osebni arhiv
Že več kot 111.000 prebivalcev Slovenije prejema zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni, vseh bolnikov pa je še več in številka vsako leto narašča. Med njimi je vse več mladih. Kot pravi diabetologinja iz ljubljanskega kliničnega centra dr. Jelka Zaletel, dr. med., podpredsednica koordinativne skupine za izvajanje Nacionalnega programa za obvladovanje sladkorne bolezni 2010–2020, predsednica Diabetološkega združenja Slovenije ter vodja delovnega področja za krepitev kakovosti odkrivanja in oskrbe kroničnih bolezni v projektu skupnega ukrepanja Evropske unije za področje kroničnih bolezni JA CHRODIS PLUS, je prihodnost obvladovanja sladkorne bolezni v celostni oskrbi bolnikov, pri kateri je bolnik vključen v ključne odločitve in tako opolnomočen, da lahko sam aktivno in uspešno sodeluje pri zdravljenju in nadzorovanju bolezni.
Pri nas je približno 130.000 bolnikov s sladkorno boleznijo (sedem odstotkov prebivalstva) in napovedi so, da se bo številka še povečala. Kaj je glavni vzrok za tako hitro naraščanje?
Res je, v Sloveniji se vsako leto število ljudi, ki se zdravijo zaradi sladkorne bolezni, poveča za približno 3000–4000. Po eni strani se zelo zvišuje število starejših, ki imajo sladkorno bolezen, s podaljševanjem življenjske dobe tudi it ljudje živijo dlje, po drugi strani pa opažamo, da se povečuje pojavnost sladkorne bolezni tipa 2 v mlajšem obdobju. Tako je pojavnost bolezni pomaknjena v delovno aktivno obdobje, pri 50 oz. 55 letih starosti. Tretji vidik, ki glede skupne številke ni skrb zbujajoč, z vidika posameznika pa zelo, je tudi, da se precej povečuje pojavnost sladkorne bolezni pri otrocih, v predšolskem obdobju. Jasnih vzrokov za to ne poznamo, večjo pojavnost v odrasli dobi, ko gre večinoma za pojavnost sladkorne bolezni tipa 2, pa lahko pripišemo dejstvu, da bolniki živijo dlje. Prav tako je dejstvo, da se povečuje število na novo zbolelih v mlajšem življenjskem obdobju predvsem na račun prekomerne telesne teže in premalo gibanja v splošni populaciji.
Poznamo sladkorno bolezen tipa 1, tipa 2 in nosečniško sladkorno bolezen. Kaj je vzrok posameznega tipa?
Sladkorna bolezen tipa 2 in nosečniška sladkorna bolezen imata podobne razloge: trebušna slinavka ne izdela dovolj inzulina za potrebe telesa, zato se poviša krvni sladkor. Pri tipu 1 gre za popoln propad tistega dela trebušne slinavke, ki izloča inzulin, tako da je po navadi začetek te oblike zelo hiter. Krvni sladkor se namreč zelo hitro dvigne, to pa je povezano s težavami, ki človeka privedejo do zdravnika. Zdravljena je z inzulinom, in to do smrti. Potek pri tipu 2 je tih, posameznik lahko ima to bolezen, a tega še ne ve, zato jo odkrivamo z izvajanjem presejalnih pregledov v timu družinske medicine. Tudi za pravočasno odkrivanje nosečniške sladkorne pri nosečnicah se proti koncu prvega tromesečja izvajajo presejanja z določitvijo nivoja krvnega sladkorja.
Kakšne so najnovejše smernice zdravljenja?
Pri sladkorni bolezni tipa 1 je na voljo vedno več visokotehnološke opreme, ki bolniku s pridobivanjem smiselnih podatkov pomaga odrejati zdravljenje z inzulinom tako, da se čim bolj približa fiziološkim potrebam telesa. Za zdaj vsi ti tehnološki sistemi, ki jih pri tem uporabljamo, za ključne odločitve še vedno potrebujejo odločitev človeka. Torej, nobena inzulinska črpalka ali drug način za dovajanje inzulina v telo ne odreja odmerkov samostojno, temveč to odloča posameznik.
Pri tipu 2 smo v zadnjem obdobju priča razvoju novih zdravil, ki segajo na področja, ki še niso bila pokrita. Z njimi želimo predvsem olajšati bolnikovo življenje tako, da bi se po nepotrebnem čim manj ukvarjal s tem, da ima sladkorno bolezen. Pri novejših zdravilih smo seveda veseli tako ugodnih rezultatov, po drugi strani pa se zavedamo, da so glede dolgotrajnejše uporabe še neraziskana, tako da smo pri njihovem uvajanju v klinični praksi zmerno zadržani.
Že pred osmimi leti smo sprejeli nacionalni program za obvladovanje sladkorne bolezni, v katerem piše, da je v središču pozornosti »opolnomočen bolnik, ki se bo sposoben aktivno vključevati v proces zdravljenja in bo lahko prevzemal polno odgovornost za svoje zdravje in bo brez zapletov sladkorne bolezni živel kakovostno in polno življenje«. Kako ta program pri nas konkretno uresničujemo?
Glede tega smo v teh osmih letih spoznali tri zelo pomembne načine za uresničevanje te trditve. V medicinskih strokah je vedno bolj jasno, da je bolnikovo razumevanje oziroma njegov odnos do lastne bolezni ključen pri dolgotrajnem uspešnem zdravljenju. Tako da se s pristopom k bolniku in ustreznim pristopom v edukaciji o bolezni s čim bolj približujemo bolnikovim vrednotam, načelom in izbiram. S tem dosežemo takšno sodelovanje v zdravljenju, ki na dolgi rok zagotavlja optimalno zdravje, pa tudi ne poslabša njegovih stisk ali travm, ki jih ima zaradi bolezni. Drugi vidik je vključevanje bolnikov v ključne odločitve. Že pri pripravi tega nacionalnega programa in še posebno pri njegovem izvajanju se je jasno pokazalo, da je aktivno sodelovanje predstavnikov organiziranih bolnikov ključen element za to, da sprejemamo prave odločitve.
Tu mislite na Zvezo društev diabetikov Slovenije?
Da. Zveza, ki združuje približno 18.000 bolnikov, je aktiven član koordinativne skupine za izvajanje nacionalnega programa. Njihove povratne informacije na sprejemanje sistemskih ukrepov z vidika sladkorne bolezni so upoštevane, zaželene in vse pogosteje tudi proaktivno iskane. Ministrstvo za zdravje je zato s pomembnim finančnim vložkom podprlo njihovo delovanje na področju promocije zdravja in krepitve kakovosti življenja bolnikov s sladkorno boleznijo. Še pomembnejša pa je vloga zveze društev diabetikov v pripravi novega nacionalnega programa 2020–2030, ko je participacija že nujen element pri pripravi strategije in še bolj pri pripravi akcijskih načrtov v prihodnjem desetletju. Poleg tega vidimo opolnomočenega bolnika tudi kot aktivnega državljana, ki ustrezno ukrepa v lokalnem okolju. Tako je zveza društev diabetikov pred tremi leti začela projekt laičnega svetovanja in v enem od ključnih vidikov sodelovanja posebej izobraženih bolnikov v lokalnem okolju, opozarjanje na situacijo tam, kjer živijo in delajo, dajanje povratnih informacij, kaj se kje dogaja, vidimo ključno razvojno možnost za prihodnje desetletje. Bolniki, ki bi bili posebej izobraženi, pa imajo lahko svoje mesto tudi v novih edukacijskih programih, ki smo jih v preteklih treh letih razvili partnerji nacionalnega programa za strukturirano edukacijo bolnikov na primarni ravni.
Smo pri uresničevanju programa in obvladovanju sladkorne bolezni pri nas primerljivi z rezultati v drugih evropskih državah? Kje smo trenutno pri obvladovanju sladkorne bolezni?
Glede tega je Slovenija na podobni poti kot preostali v Evropi. Z raziskavami je bilo prikazano, da je povečevanje števila bolnikov s sladkorno boleznijo zaradi staranja populacije v vseh državah članicah zelo prisotno, in s povečevanjem trajanja življenja se tudi to breme povečuje. Pri nas tudi jasno spoznavamo, da so zmožnosti zdravstvenega sistema za vzročno ukrepanje na področju zdravega prehranjevanja, gibanja in skrbi za telesno težo omejene in da je zato nujno medsektorsko delovanje. Z vidika strateškega pristopa se je v dveh projektih skupnega ukrepanja za področje kroničnih bolezni v Evropi, torej JA CHRODIS in JA CHRODIS PLUS, izvajalo več aktivnosti, iz katerih je razvidno, da je Slovenija zelo progresivna, predvsem kar ste tiče povezovanja posameznih partnerjev znotraj sistema in glede vključevanja bolnikov. Zato je bilo načrtovanje in izvajanje nacionalnega programa pri nas opredeljeno kot dobra praksa na poti obvladovanja sladkorne bolezni. Še posebno je pomembna vizija skupnostnega pristopa, ki se z vidika promocije zdravja uresničuje v projektu vzpostavljanja centrov za krepitev zdravja, kar je ogromnega pomena tudi za sladkorno bolezen in njeno obvladovanje.
7 odstotkov prebivalcev Slovenije pesti sladkorna bolezen.
Pri nas je približno 130.000 bolnikov s sladkorno boleznijo (sedem odstotkov prebivalstva) in napovedi so, da se bo številka še povečala. Kaj je glavni vzrok za tako hitro naraščanje?
Res je, v Sloveniji se vsako leto število ljudi, ki se zdravijo zaradi sladkorne bolezni, poveča za približno 3000–4000. Po eni strani se zelo zvišuje število starejših, ki imajo sladkorno bolezen, s podaljševanjem življenjske dobe tudi it ljudje živijo dlje, po drugi strani pa opažamo, da se povečuje pojavnost sladkorne bolezni tipa 2 v mlajšem obdobju. Tako je pojavnost bolezni pomaknjena v delovno aktivno obdobje, pri 50 oz. 55 letih starosti. Tretji vidik, ki glede skupne številke ni skrb zbujajoč, z vidika posameznika pa zelo, je tudi, da se precej povečuje pojavnost sladkorne bolezni pri otrocih, v predšolskem obdobju. Jasnih vzrokov za to ne poznamo, večjo pojavnost v odrasli dobi, ko gre večinoma za pojavnost sladkorne bolezni tipa 2, pa lahko pripišemo dejstvu, da bolniki živijo dlje. Prav tako je dejstvo, da se povečuje število na novo zbolelih v mlajšem življenjskem obdobju predvsem na račun prekomerne telesne teže in premalo gibanja v splošni populaciji.
Poznamo sladkorno bolezen tipa 1, tipa 2 in nosečniško sladkorno bolezen. Kaj je vzrok posameznega tipa?
Sladkorna bolezen tipa 2 in nosečniška sladkorna bolezen imata podobne razloge: trebušna slinavka ne izdela dovolj inzulina za potrebe telesa, zato se poviša krvni sladkor. Pri tipu 1 gre za popoln propad tistega dela trebušne slinavke, ki izloča inzulin, tako da je po navadi začetek te oblike zelo hiter. Krvni sladkor se namreč zelo hitro dvigne, to pa je povezano s težavami, ki človeka privedejo do zdravnika. Zdravljena je z inzulinom, in to do smrti. Potek pri tipu 2 je tih, posameznik lahko ima to bolezen, a tega še ne ve, zato jo odkrivamo z izvajanjem presejalnih pregledov v timu družinske medicine. Tudi za pravočasno odkrivanje nosečniške sladkorne pri nosečnicah se proti koncu prvega tromesečja izvajajo presejanja z določitvijo nivoja krvnega sladkorja.
Celostna oskrba bolnikov
Sladkorna bolezen ni ozdravljiva, je pa vsekakor lahko obvladljiva. Prihodnost njenega obvladovanja je v integrirani oziroma celostni oskrbi bolnikov. Pri nas smo zato sprejeli nekaj učinkovitih potez, kot so centri za krepitev zdravja in referenčne ambulante družinske medicine, pravi dr. Jelka Zaletel.
*Vzpostavitev centrov za krepitev zdravja:
Leta 2015 so se vsi partnerji dogovorili za pripravo nacionalnega programa za promocijo zdravja, v katerem je predvidena nadgradnja mreže lokalnih centrov za promocijo zdravja na primarni ravni. Gre za ustrezno koordinacijo, nadgradnjo in širitve delovanja centrov za krepitev zdravja v zdravstvenih domovih ob sodelovanju NIJZ. V letih 2016 in 2017 smo izvedli pilotni program Integrirane preventive kronične bolezni in zmanjšanje neenakosti v zdravju v ZD Celje, ZD Vrhnika in ZD Sevnica in izvedli 988 delavnic. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije smo zanje lani 2017 porabili 800.579 evrov, za koordinacijo, strokovne podpore pri implementaciji, spremljanju in evalviranju pilotnega testiranja projekta Skupaj za zdravje in za načrtovanje nacionalne implementacije pa še dodatnih 280.662 evrov.
*Uvajanje referenčnih ambulant
Od leta 2011 pri nas postopoma uvajamo referenčne ambulante družinske medicine na primarni ravni, ki zajemajo tudi osebe s sladkorno boleznijo. Lani je delovalo skupno 673 referenčnih ambulant, ki so oskrbele več kot 1,2 milijona oseb, kar predstavlja 62 odstotkov opredeljene populacije (od skupno 1.936.000 prebivalcev, ki so opredeljeni za izbrane zdravnike na primarni ravni). Izdatki ZZZS za referenčne ambulante so v letu 2017 znašali 22,6 milijons evrov (21 milijonov v letu 2016), kar je bilo 5,4 vseh izdatkov obveznega zdravstvenega zavarovanja za osnovno zdravstveno varstvo v tem letu.
Sladkorna bolezen ni ozdravljiva, je pa vsekakor lahko obvladljiva. Prihodnost njenega obvladovanja je v integrirani oziroma celostni oskrbi bolnikov. Pri nas smo zato sprejeli nekaj učinkovitih potez, kot so centri za krepitev zdravja in referenčne ambulante družinske medicine, pravi dr. Jelka Zaletel.
*Vzpostavitev centrov za krepitev zdravja:
Leta 2015 so se vsi partnerji dogovorili za pripravo nacionalnega programa za promocijo zdravja, v katerem je predvidena nadgradnja mreže lokalnih centrov za promocijo zdravja na primarni ravni. Gre za ustrezno koordinacijo, nadgradnjo in širitve delovanja centrov za krepitev zdravja v zdravstvenih domovih ob sodelovanju NIJZ. V letih 2016 in 2017 smo izvedli pilotni program Integrirane preventive kronične bolezni in zmanjšanje neenakosti v zdravju v ZD Celje, ZD Vrhnika in ZD Sevnica in izvedli 988 delavnic. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije smo zanje lani 2017 porabili 800.579 evrov, za koordinacijo, strokovne podpore pri implementaciji, spremljanju in evalviranju pilotnega testiranja projekta Skupaj za zdravje in za načrtovanje nacionalne implementacije pa še dodatnih 280.662 evrov.
*Uvajanje referenčnih ambulant
Od leta 2011 pri nas postopoma uvajamo referenčne ambulante družinske medicine na primarni ravni, ki zajemajo tudi osebe s sladkorno boleznijo. Lani je delovalo skupno 673 referenčnih ambulant, ki so oskrbele več kot 1,2 milijona oseb, kar predstavlja 62 odstotkov opredeljene populacije (od skupno 1.936.000 prebivalcev, ki so opredeljeni za izbrane zdravnike na primarni ravni). Izdatki ZZZS za referenčne ambulante so v letu 2017 znašali 22,6 milijons evrov (21 milijonov v letu 2016), kar je bilo 5,4 vseh izdatkov obveznega zdravstvenega zavarovanja za osnovno zdravstveno varstvo v tem letu.
Kakšne so najnovejše smernice zdravljenja?
Pri sladkorni bolezni tipa 1 je na voljo vedno več visokotehnološke opreme, ki bolniku s pridobivanjem smiselnih podatkov pomaga odrejati zdravljenje z inzulinom tako, da se čim bolj približa fiziološkim potrebam telesa. Za zdaj vsi ti tehnološki sistemi, ki jih pri tem uporabljamo, za ključne odločitve še vedno potrebujejo odločitev človeka. Torej, nobena inzulinska črpalka ali drug način za dovajanje inzulina v telo ne odreja odmerkov samostojno, temveč to odloča posameznik.
Pri tipu 2 smo v zadnjem obdobju priča razvoju novih zdravil, ki segajo na področja, ki še niso bila pokrita. Z njimi želimo predvsem olajšati bolnikovo življenje tako, da bi se po nepotrebnem čim manj ukvarjal s tem, da ima sladkorno bolezen. Pri novejših zdravilih smo seveda veseli tako ugodnih rezultatov, po drugi strani pa se zavedamo, da so glede dolgotrajnejše uporabe še neraziskana, tako da smo pri njihovem uvajanju v klinični praksi zmerno zadržani.
Že pred osmimi leti smo sprejeli nacionalni program za obvladovanje sladkorne bolezni, v katerem piše, da je v središču pozornosti »opolnomočen bolnik, ki se bo sposoben aktivno vključevati v proces zdravljenja in bo lahko prevzemal polno odgovornost za svoje zdravje in bo brez zapletov sladkorne bolezni živel kakovostno in polno življenje«. Kako ta program pri nas konkretno uresničujemo?
Glede tega smo v teh osmih letih spoznali tri zelo pomembne načine za uresničevanje te trditve. V medicinskih strokah je vedno bolj jasno, da je bolnikovo razumevanje oziroma njegov odnos do lastne bolezni ključen pri dolgotrajnem uspešnem zdravljenju. Tako da se s pristopom k bolniku in ustreznim pristopom v edukaciji o bolezni s čim bolj približujemo bolnikovim vrednotam, načelom in izbiram. S tem dosežemo takšno sodelovanje v zdravljenju, ki na dolgi rok zagotavlja optimalno zdravje, pa tudi ne poslabša njegovih stisk ali travm, ki jih ima zaradi bolezni. Drugi vidik je vključevanje bolnikov v ključne odločitve. Že pri pripravi tega nacionalnega programa in še posebno pri njegovem izvajanju se je jasno pokazalo, da je aktivno sodelovanje predstavnikov organiziranih bolnikov ključen element za to, da sprejemamo prave odločitve.
Tu mislite na Zvezo društev diabetikov Slovenije?
Da. Zveza, ki združuje približno 18.000 bolnikov, je aktiven član koordinativne skupine za izvajanje nacionalnega programa. Njihove povratne informacije na sprejemanje sistemskih ukrepov z vidika sladkorne bolezni so upoštevane, zaželene in vse pogosteje tudi proaktivno iskane. Ministrstvo za zdravje je zato s pomembnim finančnim vložkom podprlo njihovo delovanje na področju promocije zdravja in krepitve kakovosti življenja bolnikov s sladkorno boleznijo. Še pomembnejša pa je vloga zveze društev diabetikov v pripravi novega nacionalnega programa 2020–2030, ko je participacija že nujen element pri pripravi strategije in še bolj pri pripravi akcijskih načrtov v prihodnjem desetletju. Poleg tega vidimo opolnomočenega bolnika tudi kot aktivnega državljana, ki ustrezno ukrepa v lokalnem okolju. Tako je zveza društev diabetikov pred tremi leti začela projekt laičnega svetovanja in v enem od ključnih vidikov sodelovanja posebej izobraženih bolnikov v lokalnem okolju, opozarjanje na situacijo tam, kjer živijo in delajo, dajanje povratnih informacij, kaj se kje dogaja, vidimo ključno razvojno možnost za prihodnje desetletje. Bolniki, ki bi bili posebej izobraženi, pa imajo lahko svoje mesto tudi v novih edukacijskih programih, ki smo jih v preteklih treh letih razvili partnerji nacionalnega programa za strukturirano edukacijo bolnikov na primarni ravni.
Smo pri uresničevanju programa in obvladovanju sladkorne bolezni pri nas primerljivi z rezultati v drugih evropskih državah? Kje smo trenutno pri obvladovanju sladkorne bolezni?
Glede tega je Slovenija na podobni poti kot preostali v Evropi. Z raziskavami je bilo prikazano, da je povečevanje števila bolnikov s sladkorno boleznijo zaradi staranja populacije v vseh državah članicah zelo prisotno, in s povečevanjem trajanja življenja se tudi to breme povečuje. Pri nas tudi jasno spoznavamo, da so zmožnosti zdravstvenega sistema za vzročno ukrepanje na področju zdravega prehranjevanja, gibanja in skrbi za telesno težo omejene in da je zato nujno medsektorsko delovanje. Z vidika strateškega pristopa se je v dveh projektih skupnega ukrepanja za področje kroničnih bolezni v Evropi, torej JA CHRODIS in JA CHRODIS PLUS, izvajalo več aktivnosti, iz katerih je razvidno, da je Slovenija zelo progresivna, predvsem kar ste tiče povezovanja posameznih partnerjev znotraj sistema in glede vključevanja bolnikov. Zato je bilo načrtovanje in izvajanje nacionalnega programa pri nas opredeljeno kot dobra praksa na poti obvladovanja sladkorne bolezni. Še posebno je pomembna vizija skupnostnega pristopa, ki se z vidika promocije zdravja uresničuje v projektu vzpostavljanja centrov za krepitev zdravja, kar je ogromnega pomena tudi za sladkorno bolezen in njeno obvladovanje.
