Jin in jang v kitajski medicini: zdravijo vzroke, ne simptome
Tradicionalna kitajska medicina (TKM) se neprekinjeno uporablja, razvija in preverja že več tisoč let, saj na Kitajskem, kjer je ta sistem nastal, ni bilo večjih prelomov kakor npr. v Evropi ob propadu grške in rimske civilizacije in v srednjem veku, ko se je izgubilo veliko znanja (zeliščarstvo …). Te okoliščine so na Kitajskem omogočile stabilnejši in dolgoročnejši razvoj, tudi zdravstva.
Ker so bili prvi kitajski zdravniki tudi filozofi, je njihov pogled na svet in človekovo vlogo v njem vplival na njihovo medicino. V TKM se zato izgovarja na zmernost pri vseh stvareh, življenje v sožitju z naravo in ravnovesje pri vsem, kar počnemo. Poleg teh filozofskih konceptov, ki se bistveno razlikujejo od načel zahodne medicine, se tudi metode, ki jih uporablja TKM, zelo razlikujejo od tistih v zahodni medicini, večinoma so naravne in 'nenasilne'.
Kjer bi npr. zahodni zdravnik morda operiral, uporabil kemoterapijo ali obsevanje, bi zdravnik TKM morda uporabil akupunkturo in predpisal posebno dieto. Bistvo TKM je namreč, da verjame v zdravljenje vzrokov bolezni, ne le v zdravljenje ali odpravljanje bolezenskih simptomov.
Vse se nenehno spreminja
V središču sistema je koncept jina in janga, ki temeljita na prepričanju, da se vse, kar obstaja, v naravi nenehno giba in spreminja. Poleg tega so ljudje spoznali, da ima vsak pojav svoje nasprotje, brez katerega samo ne bi moglo obstajati: tema-svetloba, noč-dan, ženska-moški, zima-poletje, pasivno-aktivno oz. jin-jang, ki predstavljata univerzalni nasprotni si polarni sili, ki sta prisotni v vsaki stvari ali pojavu.
Sta dinamična principa, ki šele v nenehni medsebojni interakciji vzpostavljata celovito stanje ravnotežja, pri čemer se nenehno spreminjata in preoblikujeta, vplivata drug na drugega in sta posledično tudi drug od drugega odvisna. Zaradi njunega medsebojnega delovanja nastajajo vse stvari v vesolju.
Poleg tega je v vsakem izmed njiju zametek drugega, zato govorimo, da je v jinu tudi nekaj janga, in obratno. Teorija o jinu in jangu je zaznamovala tudi kitajsko medicino. Ta vidi telo in njegovo delovanje kot celoto, v kateri je tudi ravnotežje nasprotij.
Votli in polni organi
To se najlepše odraža v anatomskih odnosih: zgornji in zadnji del telesa in udov predstavljajo jang (hrbet kot 'oklep' ščiti jang), spodnji in notranji deli telesa in udov pripadajo jinu. Notranji organi nastopajo v parih: votli organi (debelo črevo, želodec, tanko črevo, mehur in žolčnik) so jang organi, njihovi parni jin pa so polni notranji organi (pljuča, vranica, srce, ledvice, jetra). Določene fiziološke funkcije telesa so bolj jang, druge bolj jin.
Vse telesne funkcije, organi, tekočine in tkiva tvorijo organsko ravnotežje, ki se nenehno sproti vzpostavlja. Ko je porušeno, pravimo, da v telesu pride do bolezni.
