PARADIŽNIKOV POLNA PARMA
Kako speči odlično domačo pico
V tovarno Mutti, ki vsako leto predela 560.000 ton paradižnika, na vrhuncu sezone kmetje vsak dan pripeljejo do 230 tovornjakov.
Odpri galerijo
Kako veste, da ste v okolici Parme zašli čisto blizu tovarne Mutti? Če se tam mudite pozno poleti in na začetku jeseni, ne boste čakali dolgo in že bodo mimo zahrumeli tovornjaki, marsikateri bo za seboj vlekel prikolico. Od prvega do zadnjega bodo napolnjeni z zrelimi rdečimi paradižniki. In prav vsi bodo namenjeni do tovarne, katere izdelki potujejo po vsem svetu.
»K nam kmetje iz okolice vsak dan pripeljejo do 230 tovornjakov, napolnjenih s paradižniki,« številko, ki se ti vtisne v spomin, naniza Luca Casamatti, ki vodi izvoz v tujino in skupaj s podjetjem Magistrat International skrbi za to, da so izdelki Mutti tudi na slovenskih policah.
Zatem njegov kolega Nicola Magni, ki ima pod okriljem povezavo med parmskimi pridelovalci paradižnika in tovarno, doda še eno, nič manj impresivno cifro: »Vsako leto predelamo 560.000 ton paradižnika.«
Med opoldanskimi opravki zmotimo skupino kmetovalcev, ki se pravkar loteva obiranja dolgega polja paradižnikov. Ti v okolici Parme rastejo pri tleh, kot denimo jagode, in se ne vzpenjajo v višave po kakih palicah, kakršnih smo vajeni s slovenskih vrtov. Da je obiranje paradižnikov težko delo, je jasno že na prvi pogled, kajti kljub strojnemu pobiranju je treba že na njivi opraviti ogromno hitrega in natančnega ročnega dela.
Vas zanima, kakšna letina se obeta? »Na poljih, ki jih imamo v okolici obeh tovarn na severu Italije, bo dozorelo za 20 ali 30 odstotkov manj paradižnikov kot lani. Predvidevam, da je podobno tudi na jugu Italije, kjer imamo še eno tovarno za predelavo tistih paradižnikov, ki jih vzgojijo kmetje z juga. Če pa govorimo o kakovosti, bo ta letina izredno dobra,« oriše letošnjo paradižnikovo bero Nicola Magni.
Izdelki iz največje evropske tovarne za predelavo paradižnikov svojega mesta ne najdejo le v domačih kuhinjah, temveč z njimi ustvarjajo tudi poklicni kuharji, med njimi številni slovenski picopeki. Ker so člani sekcije slovenskih picopekov, ki deluje v okviru Društva kuharjev in slaščičarjev Slovenije, nedavno obiskali tovarno Mutti, smo se odločili, naj danes na tej strani zadiši po našem preverjenem receptu za domačo pico.
»K nam kmetje iz okolice vsak dan pripeljejo do 230 tovornjakov, napolnjenih s paradižniki,« številko, ki se ti vtisne v spomin, naniza Luca Casamatti, ki vodi izvoz v tujino in skupaj s podjetjem Magistrat International skrbi za to, da so izdelki Mutti tudi na slovenskih policah.
Zatem njegov kolega Nicola Magni, ki ima pod okriljem povezavo med parmskimi pridelovalci paradižnika in tovarno, doda še eno, nič manj impresivno cifro: »Vsako leto predelamo 560.000 ton paradižnika.«
Manj kot lani, a so kakovostni
Ko takole pripovedujeta o rdečem sadežu, smo kakih deset minut vožnje oddaljeni od tovarne. Stojimo ob njivi, na kateri so paradižniki ravno dozoreli.Med opoldanskimi opravki zmotimo skupino kmetovalcev, ki se pravkar loteva obiranja dolgega polja paradižnikov. Ti v okolici Parme rastejo pri tleh, kot denimo jagode, in se ne vzpenjajo v višave po kakih palicah, kakršnih smo vajeni s slovenskih vrtov. Da je obiranje paradižnikov težko delo, je jasno že na prvi pogled, kajti kljub strojnemu pobiranju je treba že na njivi opraviti ogromno hitrega in natančnega ročnega dela.
Vas zanima, kakšna letina se obeta? »Na poljih, ki jih imamo v okolici obeh tovarn na severu Italije, bo dozorelo za 20 ali 30 odstotkov manj paradižnikov kot lani. Predvidevam, da je podobno tudi na jugu Italije, kjer imamo še eno tovarno za predelavo tistih paradižnikov, ki jih vzgojijo kmetje z juga. Če pa govorimo o kakovosti, bo ta letina izredno dobra,« oriše letošnjo paradižnikovo bero Nicola Magni.
Omake, kečap in celo kis
V največji tovrstni evropski tovarni iz paradižnikov nastane marsikaj: poleg svetovno znanega koncentrata, pulpe, pasate in vloženih pelatov so tu nekatere manj znane posebnosti. Denimo regionalne omake, ki so jih v Muttiju prilagodili željam potrošnikov s severa in juga Italije. Potem so tu vloženi češnjevi in dateljevi paradižniki, kečap in kis. Tu so celo sokovi in omake za testenine. »Te smo začeli izdelovati lani. Njihova osnova je paradižnik in tako smo iz zelenih paradižnikov izdelali pesto genovese, poleg pa smo zasnovali še oranžno in rdečo omako za špagete,« se k pisani paleti izdelkov pomakne beseda Luce Casamattija.Izdelki iz največje evropske tovarne za predelavo paradižnikov svojega mesta ne najdejo le v domačih kuhinjah, temveč z njimi ustvarjajo tudi poklicni kuharji, med njimi številni slovenski picopeki. Ker so člani sekcije slovenskih picopekov, ki deluje v okviru Društva kuharjev in slaščičarjev Slovenije, nedavno obiskali tovarno Mutti, smo se odločili, naj danes na tej strani zadiši po našem preverjenem receptu za domačo pico.
Začelo se je leta 1899Začetki tovarne Mutti segajo v leto 1899. Ena od prelomnic je bilo leto 1951 – to so bili časi, ko hladilniki še niso bili del obvezne kuhinjske opreme, zato so se v Muttiju domislili, da paradižnikov koncentrat spravijo v tubo, saj te ni bilo treba hraniti na hladnem. Nova prelomnica je prišla dve desetletji pozneje, ko so leta 1971 začeli proizvajati pulpo: dotlej so na italijanskem severu proizvajali le paradižnikov koncentrat, na jugu pa so skrbeli za konzerviranje pelatov. Danes je Mutti največji predelovalec paradižnika v Evropi, hkrati pa se uvršča med deset največjih na svetu. Na lestvici svetovnih predelovalcev paradižnikov vodilna mesta zavzemajo ameriška podjetja, usmerjena predvsem v proizvodnjo kečapa. Tudi tja, na zahtevni ameriški trg, je Mutti začel prodirati lani.
Domača picaV lonček odmerimo vodo. Vanjo vsujemo kvas. Zmešamo in pustimo nekaj minut.
V posodo natehtamo ostro moko, dodamo sol in pomešamo.
V osoljeno moko prilijemo vodo s kvasom, dodamo dve ali tri žlice oljčnega olja in pomešamo z žlico. Potem testo zvrnemo na pult in ga dobro pregnetemo. Če se preveč lepi, dodamo še malce moke in ugnetemo.
Zatem testo z nožem razrežemo na dva ali tri dele. Vsak kos testa še malo pregnetemo in ga oblikujemo hlebček. Hlebčke preložimo na pomokano površino, jih narahlo pomokamo in pokrijemo s prtičem. Pustimo dve ali tri ure, da vzhajajo.
V pečico postavimo nizek pekač. Priklopimo na najvišjo temperaturo (to je nekako nad 230 stopinj Celzija), da se pečica in pekač dobro segrejeta.
Zdaj testo raztegnemo in pazimo, da ostanejo robovi nekoliko debelejši, saj bo imela tako naša pica lep rob.
Raztegnjeno testo preložimo na kos papirja za peko, pod katerega smo položili kuhinjsko desko – z njeno pomočjo bomo testo prenesli na razgret pekač.
Na testo razporedimo nekaj žlic paradižnikove omake (ne preveč!) in natrgane kose kuhanega pršuta. Čez naribamo malo sira in mocarele (tudi tu ne pretiravamo).
Kuhinjsko desko uporabimo za to, da pico odnesemo do pečice in jo s papirjem za peko vred zvrnemo na segret pekač. Z malo vaje bo to prelaganje postalo rutina.
Spečemo. Kako dolgo se pica peče, je odvisno od naše pečice – pri nas doma traja od 12 do 14 minut, da postane hrustljava in čudovito zapečena.
Še to: pice sestavljamo sproti – šele ko je ena pečena, vzamemo v roke drug hlebček.
V posodo natehtamo ostro moko, dodamo sol in pomešamo.
V osoljeno moko prilijemo vodo s kvasom, dodamo dve ali tri žlice oljčnega olja in pomešamo z žlico. Potem testo zvrnemo na pult in ga dobro pregnetemo. Če se preveč lepi, dodamo še malce moke in ugnetemo.
Zatem testo z nožem razrežemo na dva ali tri dele. Vsak kos testa še malo pregnetemo in ga oblikujemo hlebček. Hlebčke preložimo na pomokano površino, jih narahlo pomokamo in pokrijemo s prtičem. Pustimo dve ali tri ure, da vzhajajo.
V pečico postavimo nizek pekač. Priklopimo na najvišjo temperaturo (to je nekako nad 230 stopinj Celzija), da se pečica in pekač dobro segrejeta.
Zdaj testo raztegnemo in pazimo, da ostanejo robovi nekoliko debelejši, saj bo imela tako naša pica lep rob.
Raztegnjeno testo preložimo na kos papirja za peko, pod katerega smo položili kuhinjsko desko – z njeno pomočjo bomo testo prenesli na razgret pekač.
Na testo razporedimo nekaj žlic paradižnikove omake (ne preveč!) in natrgane kose kuhanega pršuta. Čez naribamo malo sira in mocarele (tudi tu ne pretiravamo).
Kuhinjsko desko uporabimo za to, da pico odnesemo do pečice in jo s papirjem za peko vred zvrnemo na segret pekač. Z malo vaje bo to prelaganje postalo rutina.
Spečemo. Kako dolgo se pica peče, je odvisno od naše pečice – pri nas doma traja od 12 do 14 minut, da postane hrustljava in čudovito zapečena.
Še to: pice sestavljamo sproti – šele ko je ena pečena, vzamemo v roke drug hlebček.
Predstavitvene informacije
Komentarji:
11:00
5 resnic o vitaminu C