Kdaj glavobol pozdravi že sprostitev

Sodobna medicina pozna okoli 220 vrst glavobolov, ki jih razvršča v tri glavne skupine: med primarne in sekundarne vrste glavobolov ter skupino bolečih kranialnih nevropatij, drugih bolečin obraza in drugih glavobolov. Naša sogovornica prim. prof. dr. Bojana Žvan, dr. med., višja svetnica, FESO, s Kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo Nevrološke klinike UKC Ljubljana nam uvodoma pojasni, da morajo zdravniki, ko obravnavajo glavobole, pri bolnikih najprej izključiti sekundarne glavobole, ki jim pravijo tudi glavoboli rdeče zastave (opozorilni glavoboli), saj lahko napovedujejo resno patologijo.

Prim. prof. dr. Bojana Žvan, dr. med., višja svetnica, FESO FOTO: Uroš Hočevar

Nepoznavalcu se zdi, da so tenzijski glavoboli med pogostejšimi. Zakaj nastanejo in kateri bolezenski znaki kažejo nanje?

Glavobol tenzijskega tipa (GTT) je najpogostejši med primarnimi vrstami glavobolov. Prizadene med 30 in 78 odstotkov ljudi (okoli 42 odstotkov moških in 49 odstotkov žensk) v kateremkoli življenjskem obdobju. Je manj obremenjujoč za posameznika kot migrena, bolečina ni tako močna, je blaga ali zmerna, je simetrična, topega značaja, bolnik jo doživlja v obliki pritiska v čelu ali na temenu, lahko v zatilju, oziroma v obliki stiskajočega pasu okoli glave. Večinoma ne čuti slabosti, ne bruha, glavobol ga ne onesposobi, svetloba in hrup ga ne motita. Pri telesni aktivnosti se stanje ne poslabša. Večina teh bolnikov sploh ne pride v ambulanto splošnega zdravnika. Traja lahko od 30 minut do sedem dni.

GTT spada med primarne glavobole. Včasih so ga poimenovali z različnimi diagnozami, kot so glavobol zaradi krčenja mišic, psihomiogeni glavobol, stresni glavobol, navadni glavobol, esencialni glavobol, idiopatski glavobol, psihogeni glavobol. Že ime samo pove, da je pogosto povezan s psiho. Zdravljenje je odvisno od vrste GTT, ki jih delimo na redke epizodne GTT, pogoste epizodne GTT, kronične GTT in verjetne GTT.

Kako se lotimo zdravljenja? Ali obstajajo katera sredstva iz babičine lekarne?

Redki epizodni glavobol tenzijskega tipa, ki so najpogostejši, ne potrebujejo posebnega zdravljenja, večinoma sprostitev. Za umiritev te vrste glavobola lahko uporabimo čaje za sprostitev, magnezij, gretje ali blage masaže lasišča ter druge nefarmakološke ukrepe.

Pogosti epizodni GTT s pomembno glavobolno motnjo občasno zdravimo z enostavnimi analgetiki. Kronični GTT pa je resna bolezen, ki močno zmanjša kakovost življenja in povzroča visoko stopnjo invalidnosti.

V katerih primerih bi veljalo zaradi tenzijskega (ali katerega drugega) glavobola obiskati zdravnika?

Vsekakor pri pogostem epizodnem GTT, ki bolnika onesposablja, in kroničnem tenzijskem glavobolu, ki izpolnjuje merilo vsaj 15 glavobolnih dni na mesec in traja več kot tri mesece. Ti bolniki potrebujejo tako nefarmakološko zdravljenje kot preventivno zdravljenje z zdravili ter občasno zdravljenje epizod glavobola.

Za zdravljenje epizodnega GTT se priporočajo preprosti analgetiki in nesteroidna protivnetna zdravila. Kombinirani analgetiki, ki vsebujejo kofein, so zdravila druge izbire. Ključnega pomena je, da se izogibamo pogosti in pretirani uporabi analgetikov, da preprečimo nastanek glavobola zaradi čezmerne uporabe zdravil.

Pri pogostem epizodnem tenzijskem glavobolu, ki bolnika onesposablja, in kroničnem tenzijskem glavobolu je priporočljiv obisk zdravnika. FOTO: Thinkstock

Bolj kot enostavni analgetiki in nesteroidni antirevmatiki ter kombinirani analgetiki za akutno bolečino so učinkovita preventivna zdravila. Najpogosteje se uporablja amitriptilin, ki ga uvajamo z majhnimi odmerki (10–25 mg/dan) in nato odmerek povečujemo za 10–25 mg na teden, dokler bolnik ne doseže dobrega terapevtskega učinka ali se ne pojavijo neželeni učinki. Pomembno je, da bolniku obrazložimo, da je to zdravilo antidepresiv, vendar neodvisno deluje na bolečino. Vzdrževalni odmerek je običajno 30–75 mg na dan, ki se ga daje 1–2 uri pred spanjem, da se izognemo morebitnim neželenim učinkom. Učinek ni povezan s prisotnostjo depresije. Pomemben učinek amitriptilina lahko opazimo že v prvem tednu glede na terapevtski odmerek. Zato je priporočljivo preiti na drugo profilaktično terapijo, če se bolnik ne odzove po štirih tednih vzdrževalnega odmerka. Za uvedbo drugih zdravil, kot sta mirtazapin, katerega glavna neželena učinka sta zaspanost in povečanje telesne mase, ali venlafaksin, katerega glavni neželeni učinki so slabost, omotica in izguba libida, je treba razmisliti, ali amitriptilin ni učinkovit ali ga bolnik ne prenaša. Prekinitev je treba poskusiti vsakih 6–12 mesecev.

Kako lahko preprečimo nastanek tenzijskega glavobola?

Že dejstvo, da zdravnik jemlje težavo resno, ima lahko terapevtski učinek, zlasti če je bolnik zaskrbljen zaradi resne bolezni, kot je npr. možganski tumor, in ga je mogoče pomiriti s temeljitim pregledom. Prepoznati je treba sprožilne dejavnike, saj je spopadanje s sprožilci lahko koristno. Najpogosteje opisani sprožilci GTT so stres (duševni ali telesni), neredni ali neprimerni obroki, velik vnos ali opustitev kave in drugih pijač, ki vsebujejo kofein, dehidracija, motnje spanja, preveč ali premalo spanja, zmanjšana ali neustrezna telesna aktivnost, čustveno-vedenjske težave, pri ženskah tudi spremembe med menstrualnim ciklom in hormonska nadomestna terapija. Dokazano je bilo, da stres povzroči več glavobola pri bolnikih s kroničnim GTT kot pri zdravih kontrolnih osebah, verjetno zaradi učinkov bolečine na že preobčutljive bolečinske poti.

Pri zdravljenju pogostega in kroničnega GTT je včasih pomembna kognitivno-vedenjska terapija, s katero pacienta naučimo prepoznati misli in prepričanja, ki mu povzročajo stres in poslabšujejo glavobole. Te misli se pri tej terapiji izpodbijajo, pacienta pa se spodbuja k razmišljanju o alternativnih prilagoditvah za samoobvladovanje.

Cilj sprostitvenega treninga je pomagati pacientu prepoznati in nadzorovati napetost, ki se pojavi pri vsakodnevnih aktivnostih. Sprostitveni trening vključuje vrsto afektivnih, kognitivnih in vedenjskih tehnik, kot so dihalne vaje in meditacija.

Metoda biološke povratne zanke z elektromiografijo (EMG) pomaga pacientu prepoznati in nadzorovati mišično napetost z zagotavljanjem stalnih povratnih informacij o mišični aktivnosti. Pacient pri tej metodi vadi nadzor nad mišično napetostjo. Nedavna obsežna in temeljita metaanaliza, ki je vključevala 53 študij, je pokazala, da ima biofeedback dolgotrajen srednje velik do velik učinek, okrepi ga kombinacija s sprostitveno terapijo.

Preventivni učinek akupunkture je bil raziskan v več preskušanjih pri bolnikih s pogostimi epizodnimi ali kroničnimi GTT. Cochranova analiza študij zdravljenja z akupunkturo je potrdila, da ima akupunktura na splošno nekoliko boljši učinek kot navidezna akupunktura. Razpoložljivi dokazi kažejo, da bi bila lahko akupunktura dragocena možnost za bolnike, ki trpijo zaradi pogostega GTT.

Nedavna študija ni poročala o večjem učinku blokade velikega zatilnega živca pri bolnikih s kroničnim GTT.

Ali drži, da na prepihu staknemo glavobol? Zakaj so nekateri bolj, drugi manj dovzetni za glavobole zaradi prepiha?

To ni povsem jasno. Razložimo lahko, da lahko prepih povzroči mišično bolečino, ta pa motnjo možganskih mehanizmov za modulacijo bolečine, tako da se običajno neškodljivi dražljaji zaznavajo kot boleči, s sekundarnim ohranjanjem mišične bolečine in tveganjem za anksioznost in depresijo.

Ali lahko na razvoj glavobola vpliva naša telesna drža?

Seveda lahko. Običajno pacienti, ki spremenijo prisiljeno telesno držo oziroma izvajajo vaje za sproščanje in korekcijo drže, dosežejo dober uspeh zdravljenja.

Fizioterapija se pogosto uporablja za zdravljenje GTT in vključuje izboljšanje drže, masažo, hrbtenično manipulacijo, oromandibularno zdravljenje, programe vadbe, tople in hladne obloge, ultrazvok in električno stimulacijo. Na splošno se priporočajo aktivne strategije zdravljenja. Poročali so, da je dodajanje kraniocervikalne vadbe h klasični fizioterapiji boljše kot samo fizioterapija.

Dokaz, da telesna drža z mišično napetostjo vpliva na razvoj GTT, je metoda biološke povratne zanke z elektromiografijo.