Kdo bo skrbel za nas, če medicinskih sester ne bo

Politični odločevalci se morajo zavedati, da vlaganje v poklic medicinske sestre ni strošek, temveč gre za naložbo v zdravje in državo. Medicinske sestre in zdravstveni tehniki so namreč prvi stik bolnika z zdravstvenim sistemom na vseh ravneh, ob mednarodnem dnevu medicinskih sester poudarjajo pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Zbornici – Zvezi).
 

Edine, ki vstopajo v družino

»Ko govorimo o zdravju in zdravstvu, pogosto najprej pomislimo na zdravnike. A ko potrebujemo zdravstveno storitev, se najprej srečamo z medicinsko sestro,« poudarja Monika Ažman, predsednica Zbornice – Zveze. »Medicinske sestre smo vpete v življenje slehernika v vseh življenjskih obdobjih, tako v času bolezni v primarnem zdravstvu, bolnišnicah, pri specialističnih obravnavah kot v času zdravja, ko vstopamo na področje zdravstvene vzgoje in promocije zdravja že v vrtcu in šolah. Patronažne medicinske sestre so tako rekoč edine, ki vstopajo v družino, prihajajo v bolnikovo domače okolje. Medicinska sestra ima zelo pomembno vlogo tudi v lokalni skupnosti, saj izvaja dejavnosti za preprečevanje bolezni in ozavešča. Smo nepogrešljiv del vsakega zdravstvenega tima. Skrbimo za vse člane naše družbe – od novorojenčkov do starejših v poznem življenjskem obdobju. Zaradi vse kompleksnejših zahtev zdravstvenega varstva prevzemamo vedno večjo odgovornost, naše vloge pa se marsikdo zave šele takrat, ko se znajde v osebni stiski.«

Prva šolana medicinska sestra pri nas je bila Angela Boškin, ki je začela delo leta 1919 in spada med najpomembnejše osebnosti za razvoj zdravstvene nege in javnega zdravja v Sloveniji. »Temelji zdravstvene nege, ki jih je nastavila, so v marsičem zelo sodobni. Njen delovni program je zajemal hišne obiske družin z novorojenci, poučevanje mater o negi otrok, zdravstvenovzgojno delo med prebivalstvom, usmerjanje socialne pomoči in posredovanje zdravniške pomoči. Z razvojem se spreminja in razvija tudi sodobna zdravstvena nega, a njen osrednji koncept ostajata človek in skrb zanj.« Za Ažmanovo je poklic medicinske sestre najlepši na svetu, ki si ga izberejo tisti z empatijo. Žal pa je postal podcenjen in deficitaren, poudarja: »Če država ne bo začela takoj vlagati v zdravstveno nego in uredila razmer na tem področju – izboljšala delovne razmere ter zagotovila zadostno število kadra in ustrezno plačilo za odgovorno delo –, bodo še tisti izvajalci, ki za zdaj vztrajajo, odšli, mladi pa se za ta poklic ne bodo več odločali.«

Pandemija je še dodatno osvetlila, kako nenadomestljivi so izvajalci zdravstvene nege in da so temelj vsakega zdravstvenega sistema, a kot opozarja sogovornica, je minulo leto Sloveniji naplavilo vsaj 30 let neurejenih delovnih razmer. Poleg tega se poklic medicinske sestre vse preveč dojema kot pomožni poklic nosilcu zdravstvene dejavnosti, kar je žal tudi stališče odločevalcev, ki vrednosti tega plemenitega dela očitno še vedno ne prepoznavajo, še poudarja Ažmanova: »V miselnosti še vedno nismo preklopili, da je bistvo zdravstvenega varstva skrb za dobro zdravstveno stanje populacije, da smo zdravstveni strokovnjaki tu za pacienta, da je on v središču dogajanja in ne mi sami. Izhodiščne plače izvajalcev zdravstvene nege so mizerne, človeka nevredne. Plačo lahko izboljšajo le povečan obseg dela in dodatki za izredne razmere. Prav zato medicinske sestre delajo več, kot je mesečna obveznost, da si vsaj za silo izboljšajo materialni položaj. To pa pomeni, da se dodatno izčrpavajo, da so preobremenjene in preutrujene, kar vodi v beg iz poklica. Kdo bo potem skrbel za nas, če medicinskih sester ne bo več?«