Kila je lahko nevarna
Dimeljska kila je izbočenje vsebine trebušne votline skozi šibko območje v spodnji trebušni steni. Pojavlja se v dimeljskih kanalih, ki so na obeh straneh dimelj. Te kile so lahko prisotne na desni ali levi strani, vendar se pogosteje pojavijo na desni. Vsebujejo lahko maščobo ali del tankega črevesa, pri ženskah pa tudi del reproduktivnega sistema, kot je jajčnik. So relativno pogoste, saj raziskave kažejo, da približno 27 odstotkov moških in tri odstotke žensk razvije dimeljsko kilo v določenem obdobju svojega življenja. Moški so od 8- do 10-krat bolj nagnjeni k temu stanju kot ženske, še posebno tisti, ki so prestali prostatektomijo, imajo družinsko anamnezo dimeljskih kil ali imajo nižji indeks telesne mase (ITM).
Pomembno je razlikovati med dimeljsko in femoralno kilo, prve se pojavijo v dimeljskih kanalih, druge pa skozi globlje prehode v dimljah, imenovane femoralni kanali. Femoralne kile so manj pogoste in se pogosteje pojavljajo pri ženskah.
Za potrditev diagnoze bo zdravnik opravil fizični pregled in preveril prisotnost otekline.
Dimeljske kile so lahko neposredne ali posredne. Posredne so povezane z napako v spodnji trebušni steni, ki je prisotna že ob rojstvu, v nekaterih primerih odprtine v dimeljskih kanalih ostanejo odprte, kar omogoča, da vsebina trebušne votline izboči skozi to odprtino. Neposredne so povezane s šibkim območjem v steni dimeljskega kanala, ki se razvije kasneje v življenju.
Čeprav se dimeljske kile lahko pojavijo pri kateri koli starosti, so najpogostejše pri odraslih med 75. in 80. letom ter pri otrocih med 0 in 5 leti. Pri nedonošenčkih je verjetnost za razvoj dimeljske kile še večja.
Resni znaki kažejo na zaplete
Dimeljska kila se pogosto kaže z značilnimi simptomi, med katerimi je najpogostejša oteklina v dimljah; ta je lahko bolj izrazita med fizičnimi aktivnostmi, kot so dvigovanje težkih bremen, kašljanje ali dolgotrajno stanje. Bolniki lahko občutijo še nelagodje, bolečino, težo ali pekoč občutek v predelu dimelj. Pri moških se lahko kila razširi v mošnjo, kar povzroči dodatno oteklino.
Poleg običajnih simptomov dimeljske kile obstajajo tudi resnejši znaki, ki kažejo na zaplete, kot sta zagozdena ali strangulirana kila. Zagozdena kila pomeni, da se vsebina kile ne more vrniti v trebušno votlino, kar povzroča stalno oteklino in bolečino. Strangulirana kila je še bolj nevarna, saj pomeni, da je prekinjena prekrvavitev v delu črevesa, ki je ujet v kili. To lahko vodi do odmiranja tkiva in zahteva nujno medicinsko pomoč. Simptomi strangulirane kile vključujejo nenadno povečanje otekline, ki je boleča na dotik, rdečico na mestu kile, vročino, slabost, bruhanje in simptome črevesne zapore, kot so hude bolečine v trebuhu in napihnjenost.
Za potrditev diagnoze bo zdravnik opravil fizični pregled in preveril prisotnost otekline v dimljah. Bolnika lahko prosi, naj stoji, kašlja ali se napne, da bi bolje opazil izboklino. Če fizični pregled ni dovolj, lahko zdravnik naroči slikovne teste, kot so ultrazvok, računalniška tomografija ali magnetna resonanca; ti pomagajo natančno določiti lokacijo in velikost kile ter tudi morebitne zaplete.
Nenadno povečanje otekline, rdečica, vročina, slabost, bruhanje, hude bolečine v trebuhu so znak za alarm.
Pomembno je, da bolniki z dimeljsko kilo redno spremljajo svoje simptome in se ob pojavu skrb vzbujajočih znakov takoj posvetujejo z zdravnikom, ker sta pravočasna diagnoza in zdravljenje ključna za preprečevanje resnih zapletov, ki lahko ogrozijo življenje.
