E kot enolončnice
Kmečka zimska juha znad Kranja
Tri zimske enolončnice smo našli pod kranjskim hribčkom Jošt, kjer imajo pri Končovc že 27 let odprta vrata za vse lačne in žejne
Odpri galerijo
Novo leto prinaša novo črko v Kulinarični abecedi. V naši rubriki je še nismo imeli, črke E, na katero se začenja enolončnica. Ta je lahko zares odlična, ampak samo če jo znamo pripraviti in če vanjo ob pravem času vmešamo prave sestavine. Je sploh kaj je lepšega kot umirjeno začeti novo leto ob krožniku, iz katerega nežno diši po krasni zimski enolončnici? Tri kuharske predloge zanjo smo našli v bližini, saj smo se ponje odpravili samo pod bližnji hribček. Govorim o Joštu, ker sem iz Kranja.
»Že takrat je bila tukaj gostilna, ki jo je vodil praded Janez Kristan. Do leta 1956 je imel koncesijo za gostilno, potem pa je tradicija utonila v pozabo. Moj mož je bil lovec, pa sem bila veliko sama doma. Želela sem nekaj početi, znala sem kuhati in sem si rekla, da bi rada uredila kmetijo odprtih vrat,« začne pripovedovati Fani Kristan.
Danes imajo pr' Končovc še eno, mnogo večjo sobo. In če so imeli na začetku odprto le nekaj dni v tednu, ima njihova domačija danes vrata odprta ves čas, pri tem pa lahko pripomnimo, da se morajo med tednom obiskovalci pred prihodom najaviti. To je sicer priporočljivo storiti tudi med koncem tedna, ko se v kuhinji vedno najde kakšna jed na žlico, ki bo nasitila tudi naključne obiskovalce. »Naša kuhinja temelji na babičinih receptih in kar malo pozabljenih starih kmečkih jedeh,« zariše v nekaj besedah osnove jedilnika Fani Kristan.
Kuhinja poleg babičinega nosi tudi njegov podpis, saj je nanj dodal za prgišče malo bolj modernih jedi, tudi jelenov in goveji karpačo. Ta dva sta na jedilniku naredila prav imenitno konkurenco domači klobasi. »Te delamo po receptu, ki je pri hiši že več kot sto let,« se tradicije dotakne Aleš Kristan, po izobrazbi kuhar in gostinski tehnik. Doda, da imajo na kmetiji tudi pujske – ti večino leta veselo rijejo po travniku, ki se spušča pod hišo. Poleg njih imajo še krave – te se poleti pasejo na okoliških, ne ravno položnih travnikih, pozimi pa jim dobro deneta mir in toplota v hlevu.
Poleg vsega naštetega je na jedilniku kmetije Končovc še nekaj – enolončnice. Pa naj bo poleti, pozimi ali nekje vmes. Ravno zato, ker je to zimo dober glas o enolončnicah, ki jih pripravlja družina Kristan, zaneslo vse do nas, smo Fani, Katarino in Aleša prosili za tri recepte.
Navodila za pripravo jedi so zapisali okvirno, ne da bi omenjali, koliko gramov česa gre v lonec. Malo zato, ker prava gospodinja pri pripravi enolončnic sestavin nikdar (ampak res nikdar) ne tehta. Malo pa tudi zaradi tega, ker se tisti, ki so v kuhinji popolni začetniki, nikoli (ampak res nikoli) ne bodo lotili priprave enolončnic. In zato so tokratni recepti malo drugačni. Zapisani so kar brez merskih enot, zato naj količine svojemu okusu prilagodi vsakdo, ki bo recepte vzel v roke.
Naj vam bodo torej recepti iz vasice s kakšnimi 50 prebivalci, ki z višine 654 nadmorskih metrov pogledujejo na Kranj in okolico, samo opora. Izhodišče. Navdih. In prijeten uvod v leto, ki je pred nami!
Prva v Kranju
Tam, v vasi Javornik, je domačija Končovc. Znana ni samo zaradi tega, ker je tu doma zares dobra hrana. Pr' Končovc je tista gorenjska domačija, ki jo daleč naokoli poznajo tudi zato, ker je tu leta 1992 Fani Kristan kot prva v Kranju kar malo vizionarsko odprla vrata svoje kmetije. V naslednjih letih so njeni potezi sledili še gospodarji mnogih kmetij. Nekako pred desetletjem je prvo kranjsko kmetijo odprtih vrat prevzel sin Aleš z ženo Katarino. Složno so pripravili današnje tri jedi in spotoma povedali še zgodbo, ki se začne daljnega leta 1907.»Že takrat je bila tukaj gostilna, ki jo je vodil praded Janez Kristan. Do leta 1956 je imel koncesijo za gostilno, potem pa je tradicija utonila v pozabo. Moj mož je bil lovec, pa sem bila veliko sama doma. Želela sem nekaj početi, znala sem kuhati in sem si rekla, da bi rada uredila kmetijo odprtih vrat,« začne pripovedovati Fani Kristan.
Začeli z eno sobico
Tedaj, se spominja, so bile v bližnji Poljanski dolini že posamezne kmetije, ki so stopile na gostinsko-turistično pot. »Mož je bil nad idejo, da uredimo kmetijo odprtih vrat, navdušen. Ko smo uredili vse papirje, smo začeli z majhnimi koraki. Na začetku smo imeli samo sobo, v kateri zdaj sedimo,« se po sobici, v kateri je za skrbno pogrnjenimi mizami prostora za kakšnih deset, morda petnajst gostov, kar malo nostalgično ozre Fani Kristan.Danes imajo pr' Končovc še eno, mnogo večjo sobo. In če so imeli na začetku odprto le nekaj dni v tednu, ima njihova domačija danes vrata odprta ves čas, pri tem pa lahko pripomnimo, da se morajo med tednom obiskovalci pred prihodom najaviti. To je sicer priporočljivo storiti tudi med koncem tedna, ko se v kuhinji vedno najde kakšna jed na žlico, ki bo nasitila tudi naključne obiskovalce. »Naša kuhinja temelji na babičinih receptih in kar malo pozabljenih starih kmečkih jedeh,« zariše v nekaj besedah osnove jedilnika Fani Kristan.
Tradicionalne kmečke jedi
Ta se bere kot klasična slovenska kmečka kuharica, kajti na jedilniku pozimi ne manjka domačih krvavic in pečenic, za konec pa so tu še štruklji (brez pokušine katerih domačije Končovc skorajda ne gre zapustiti), buhtlji, palačinke, štrudlji, flancati in potice. Da kuhajo sezonsko in brez trgovinskih dodatkov, ni treba poudarjati, to smer pa lepo opišejo neposredne besede Aleša Kristana, ki pravi: »Saj nisem hodil v kuharsko šolo, zato da bi v lonec metal aditive.«Kuhinja poleg babičinega nosi tudi njegov podpis, saj je nanj dodal za prgišče malo bolj modernih jedi, tudi jelenov in goveji karpačo. Ta dva sta na jedilniku naredila prav imenitno konkurenco domači klobasi. »Te delamo po receptu, ki je pri hiši že več kot sto let,« se tradicije dotakne Aleš Kristan, po izobrazbi kuhar in gostinski tehnik. Doda, da imajo na kmetiji tudi pujske – ti večino leta veselo rijejo po travniku, ki se spušča pod hišo. Poleg njih imajo še krave – te se poleti pasejo na okoliških, ne ravno položnih travnikih, pozimi pa jim dobro deneta mir in toplota v hlevu.
Učiteljica peke kruha
Nazaj k domači klobasi. Poleg nje gre seveda domač kruh, za katerega si Fani Kristan vselej vzame vsaj pet ur časa. Še pred nekaj leti so v sodelovanju z Biotehniškim centrom Naklo pripravljali tečaje peke kruha v krušni peči, zadnja leta pa je dela v kuhinji toliko, da so tradicijo deljenja znanja kruhopeke opustili.Telečja obaraPotrebujemo: na koščke narezano telečje meso, svinsko maščobo ali olje, rdeče korenje, rumeno korenje, gomolj zelene, gomolj in listi peteršilja, čebula, česen, moka, paradižnikova mezga, malo kisa, začimbe (majaron, šetraj, lovor), poper in sol
Na maščobi prepražimo čebulo, dodamo meso, zelenjavo, nasekljan česen, paradižnikovo mezgo, malo pomokamo in zalijemo s kostno juho. Dodamo začimbe in obaro kuhamo eno uro oziroma dokler se meso zmehča. Na koncu dodamo sesekljane liste peteršilja in malo kisa.
Na maščobi prepražimo čebulo, dodamo meso, zelenjavo, nasekljan česen, paradižnikovo mezgo, malo pomokamo in zalijemo s kostno juho. Dodamo začimbe in obaro kuhamo eno uro oziroma dokler se meso zmehča. Na koncu dodamo sesekljane liste peteršilja in malo kisa.
Poleg vsega naštetega je na jedilniku kmetije Končovc še nekaj – enolončnice. Pa naj bo poleti, pozimi ali nekje vmes. Ravno zato, ker je to zimo dober glas o enolončnicah, ki jih pripravlja družina Kristan, zaneslo vse do nas, smo Fani, Katarino in Aleša prosili za tri recepte.
JešprenjPotrebujemo: namočen ješprenj, fižol, domače suho meso ali klobasa za kuhanje, korenje (rdeče in rumeno), lovor, poper, čebula, česen, sol
Skuhamo okajeno suho meso in ješprenj in fižol, ki smo ju vsakega v svojo posodo namočili čez noč. V mešanico odcejenega fižola in ješprenja dodamo korenje, nasekljano čebulo, česen, lovor, poper in sol. Po potrebi zalivamo z juho od suhega mesa, da dobimo gostljato jed. Na koncu dodamo na kocke narezano kuhano suho meso.
Skuhamo okajeno suho meso in ješprenj in fižol, ki smo ju vsakega v svojo posodo namočili čez noč. V mešanico odcejenega fižola in ješprenja dodamo korenje, nasekljano čebulo, česen, lovor, poper in sol. Po potrebi zalivamo z juho od suhega mesa, da dobimo gostljato jed. Na koncu dodamo na kocke narezano kuhano suho meso.
Navodila za pripravo jedi so zapisali okvirno, ne da bi omenjali, koliko gramov česa gre v lonec. Malo zato, ker prava gospodinja pri pripravi enolončnic sestavin nikdar (ampak res nikdar) ne tehta. Malo pa tudi zaradi tega, ker se tisti, ki so v kuhinji popolni začetniki, nikoli (ampak res nikoli) ne bodo lotili priprave enolončnic. In zato so tokratni recepti malo drugačni. Zapisani so kar brez merskih enot, zato naj količine svojemu okusu prilagodi vsakdo, ki bo recepte vzel v roke.
Kmečka zimska juhaPotrebujemo: sveže svinjsko meso, dimljeno svinjsko meso ali klobasa za kuhanje, kuhan krompir, kislo zelje, korenje, lovor, česen, kumina, poper v zrnu
V vodi kuhamo narezano korenje in čebulo, na kocke narezano sveže svinjsko meso in počasi grejemo, dokler ni skoraj kuhano. Juhi dodamo na kocke narezan kuhan krompir, kislo zelje, kuhano suho meso ali klobaso, lovor, kumino, poper in česen. Kuhamo do mehkega.
V vodi kuhamo narezano korenje in čebulo, na kocke narezano sveže svinjsko meso in počasi grejemo, dokler ni skoraj kuhano. Juhi dodamo na kocke narezan kuhan krompir, kislo zelje, kuhano suho meso ali klobaso, lovor, kumino, poper in česen. Kuhamo do mehkega.
Naj vam bodo torej recepti iz vasice s kakšnimi 50 prebivalci, ki z višine 654 nadmorskih metrov pogledujejo na Kranj in okolico, samo opora. Izhodišče. Navdih. In prijeten uvod v leto, ki je pred nami!