Ko jeclja, ga ne prekinjamo
Pojav jecljanja je odvisen od kombinacije več dejavnikov, a natančnega vzroka stroka še ne pozna. Najnovejše raziskave ugotavljajo pomemben vpliv dednosti, jecljanje naj bi imelo tudi nevrološko osnovo. Znano pa je, da se pogosteje pojavlja pri moških, pojasnjuje Sabrina Cirman, prof. spec. in reh. ped. – logoped, Center za duševno zdravje, ZD Ljubljana Center.
V odraslosti se redko pojavi
»Jecljanje je govorna motnja, ki se v govoru kaže kot blokade, ponavljanje zlogov ali glasov in njihovo podaljševanje, pogosto pa ga spremljajo tudi različne sekundarne karakteristike. Simptomi se lahko spreminjajo glede na okoliščine; netekoč govor je lahko bolj izrazit v stresnih situacijah, na primer kadar mora oseba govoriti pred skupino ljudi, v drugih situacijah, kot je na primer petje, pa netekočega govora ni. Osebe, ki jecljajo, pogosto doživljajo različna negativna čustva, kar lahko vodi v izogibanje govornim situacijam in tudi socialnim stikom,« pove sogovornica in pristavi, da se prvi znaki običajno pojavijo med drugim in četrtim letom starosti, v posameznih primerih pa šele ob vstopu v šolo, redkeje v puberteti in odrasli dobi.
Otrok mora imeti priložnost, da svoje sporočilo pove sam.
Kljub številnim prizadevanjem za ozaveščanje družbe še zmeraj ostajajo napačna prepričanja o jecljanju. Otroci, ki jecljajo, se tako lahko še vedno soočajo z zasmehovanjem vrstnikov, predvsem v šolskem obdobju. Kako pa naj se okolica odzove na takšnega otroka? »Pomembno je, da ga na njegov govor ne opozarjamo, prav tako ga ne prekinjamo ali dopolnjujemo. Otrok mora imeti priložnost, da svoje sporočilo pove sam. Stalno prekinjanje, popravljanje in dopolnjevanje lahko pri njem vzbudijo občutek, da se ne zna dobro izražati. Pogosto se otroku, ki jeclja, poskuša pomagati z različnimi navodili, kot so: 'Povej počasi, sprosti se, globoko vdihni …' Pomembno je, da se napotkom izogibamo in smo otroku raje dober govorni vzor. Govorimo v počasnejšem tempu in sproščeno. Prav tako v pogovoru uporabljamo besede, ki jih dobro pozna, in se izražamo v kratkih, jasnih stavkih. Vprašanja, ki jih otroku zastavljamo, naj bodo enostavna in naj ne zahtevajo dolgih in kompleksnih stavkov. Predvsem pa smo pozorni na otrokovo vsebino pripovedovanja in ne na to, kako govori. Če je pripovedovanje slabše razumljivo oziroma nerazumljivo zaradi močnega zatikanja, ne ugibamo, kaj je želel povedati, temveč mu povemo, da ga nismo razumeli,« poudarja Cirmanova in pristavlja, da stroka vsakega otroka obravnava individualno, cilj terapije pa sta omilitev in sprejemanje jecljanja.
Ob letošnjem mednarodnem dnevu ozaveščanja o jecljanju stroka vabi osebe, ki jecljajo, njihove družinske člane, učitelje in terapevte, naj z drugimi delijo svojo zgodbo in izkušnje, predvsem pa, kakšnih sprememb si želijo.
Vaje skorajda nemoteno
»V prvem valu epidemije na primarnem nivoju logopedske obravnave niso potekale. Od preklica prvega vala epidemije logopedske vaje v večini primerov potekajo v živo, občasno pa tudi na daljavo prek videokonferenc, svetovanja po telefonu ali elektronski pošti. Količina vaj, ki jih opravimo med logopedsko obravnavo, se ni bistveno spremenila, tako da otroci in starši večinoma niso primorani opraviti več dela sami,« o vplivu covida-19 na logopedske obravnave še pove Cirmanova.
