Ko se govor zatakne, lahko pomaga logoped
Jecljanje, tako pravi znanost, ima nevrološko osnovo in je kar štirikrat pogostejše pri moških kakor ženskah, med dejavniki tveganja pa so tudi razvojni zaostanki pri otrocih in druge govorne ali jezikovne težave. Nikakor pa niso v ozadju stres, travma ali potreba po posnemanju; jecljanje prav tako ni navada, ki jo lahko prekinemo kadar koli, tudi ni znak nižje inteligence ali namerno početje.
Kljub vsem znanstvenim spoznanjem se jecljanja držijo različni predsodki; v resnici gre za govorno motnjo, ki se kaže kot blokade, ponavljanje zlogov ali glasov in njihovo podaljševanje. Simptomi se lahko spreminjajo glede na okoliščine; netekoči govor je lahko izrazitejši v stresnih okoliščinah, denimo med nastopom pred skupino ljudi, pri petju pa težav ni. Kot pojasnjujejo strokovnjaki, točnega vzroka za nastanek ne poznajo; nekatere stresne okoliščine sicer lahko še okrepijo že obstoječe jecljanje, a ga ne povzročajo, poudarjajo.
Kdor jeclja, je žal še vedno pogosto tarča zasmehovanja.
Podpora okolice
Težave se najpogosteje pojavijo v predšolskem obdobju, redkeje v puberteti ali odrasli dobi; jeclja le odstotek odraslih. Največkrat gre za razvojno jecljanje, zastoje v govoru, ki po nekaj mesecih izzvenijo, včasih pa tudi ostane.
Kdor jeclja, je pogosto tarča zasmehovanja, zato se mnogi v zadregi raje umikajo iz družbe, takšna stiska pa lahko predvsem pri otroku povzroči plaz negativnih posledic, opozarjajo tudi ob letošnjem mednarodnem dnevu ozaveščanja o jecljanju in poudarjajo, da sta podpora okolice in ustrezno odzivanje ključnega pomena.
Tako domači kot učitelji in vrstniki se morajo ob otroku, ki jeclja, osredotočiti na vsebino in sporočilo njegovega pripovedovanja, ne pa način govora. Damo mu čas, da sporočilo pove sam, ne pomagamo mu, ne polagamo mu besed v usta in ne ugibamo, kaj je hotel povedati. Ne prekinjamo ga, prav tako ga ne dopolnjujemo in ne popravljamo. Namesto napotkov mu ponudimo dober zgled, zato govorimo počasi, sproščeno in razumljivo ter uporabljamo besede, ki jih pozna, poudarjajo v Zdravstvenem domu Ljubljana Center, prav tako mu po potrebi brez zadržkov povemo, da ga nismo razumeli, in prosimo, naj ponovi. Otroka ne silimo v zahtevne in neprijetne okoliščine, kot je javno nastopanje.
Vsi domači naj se med seboj doma sporazumevajo olikano, razumljivo in umirjeno, skrbimo za sproščeno ozračje. Med seboj se ne prekinjamo, tudi otrok, ki jeclja, ne sme prekinjati drugih. Vsekakor lahko pomaga logoped, kamor otroka napoti osebni zdravnik, naloga staršev pa je tudi, da poskrbijo za red v otrokovem vsakdanjiku. Zagotoviti mu morajo dovolj spanja, časa za sproščeno igro in druženje, sprehode v naravo, zdravo in urejeno prehrano.
Jeclja odstotek odraslih.
