Ko zadiši po domači potici

Potica je zagotovo kraljica slovenskih (velikonočnih in tudi božičnih) praznikov. Po tri, ki se pečejo ob tem velikem prazniku, smo se odpravili v prelepo in pomladansko cvetočo Poljansko dolino, ki je bila v neskončen navdih že pisatelju Ivanu Tavčarju. Danes je na Gorenjskem in vse tja do Ljubljane znana tudi po tem, da so tukaj doma številne pridne gospodinje, ki so osredotočene na peko kruha, piškotov in preostalih domačih dobrot.

Med tistimi marljivimi domačinkami, ki večkrat na teden zakurijo v (krušni) peči, da bi v njej pripravile mamljive domače izdelke, so Anica Gartnar, Ana Gantar, Ivica Ferlan in njena vnukinja Nastja Burnik. Prva je na domačiji Pr' Lovrih (Srednje Brdo) za praznične Okuse pripravila orehovo potico po desetletja starem receptu, s katerim je domače razveseljevala že njena tašča. Druga je na kmetiji Jeran (Žirovski Vrh Svetega Urbana) spekla ocvirkovko, babico in vnukinjo, ki sta doma na kmetiji Pr' Jurnčk (Dolenja Dobrava), pa je poneslo do malo bolj sodobne, kokosove potice.

Te tri okuse so izbrale, ker se v teh krajih ravno orehova klasika, kokosova krasotica in potica, dopolnjena z ocvirki, največkrat znajdejo v velikonočni košari. Če se med velikonočnimi prazniki na vrtovih že razrasteta pehtran in drobnjak, pa znata tudi ta dva narekovati ritem velikonočni potici, pri čemer lahko omenimo, da je ravno sladka drobnjakova potica, narejena na podoben način kot pehtranova, posebnost Poljanske doline.




»Seveda gospodinje pečejo tudi lešnikovo, makovo in rožičevo potico. Trenutno so ravno te zaradi sodobnih trendov prehranjevanja zelo zanimive, je pa treba vedeti, da mleti rožiči naredijo nekoliko specifičen okus, ki morda ne bo všeč vsem,« meni Ivica Ferlan, Anica Gantar pa doda, da imajo v njeni hiši zelo radi tudi potratno potico.
 

Potica, suho meso, kruh in jabolko

Če se od sladkih premaknemo k slanim poticam, torej k ocvirkovki. »Moja mama je zmeraj naredila ocvirkovko, in to tudi zato, ker se lepo poda k suhemu mesu, ki je nepogrešljiv del vsebine velikonočne košarice,« pojasni Ferlanova.

Gartnarjeva doda, da ravno zaradi suhega mesa v košarico vselej doda hlebček kruha, zraven pa jabolko. Jabolko? »Seveda – to pa zato, da te obvaruje pred srečanjem z gadom,« se ljudski vraži, zaradi katere že od otroštva v velikonočno košarico vtakne domače jabolko, iz srca nasmehne sogovornica. In med smehom pojasni, da se to kar dobro obnese, saj doslej na sprehodih še ni srečala kače.

Ko beseda nanese na žegnan kruh, se Ferlanova spomni še enega okruška preteklosti: »V preteklosti je veljalo, da je košček tega kruha dobila vsaka žival, ki je bila pri hiši – od krav, bikov, pujskov in kokoši. Zdaj ta navada tone v pozabo.« No, v pozabo pa v Poljanski dolini ni šla stara navada, da butarice po veliki noči posušijo in potem, ob koncu leta, z njimi dopolnijo vonj kadila.
Če vas zanima, koliko pirhov naj pobarvamo za veliko noč, domačinke iz Poljanske doline svetujejo, naj jih bo toliko, kolikor je ljudi pri hiši. »In zraven še eden za župnika,« doda med smehom Ana Gantar.

Sicer pa, se strinjajo sogovornice, je velika noč praznik, namenjen družini. »Za veliko noč se naredi družinski praznik. En dan je namenjen domačim, drugi pa tistim članom družine, ki živijo v kateri od sosednjih vasi,« strnejo prelepe navade, ki se jih držijo marsikje po Sloveniji.
 

Domači kotički in lokalne tržnice

Vse prihajajo s kmetij, na katerih so v zadnjem obdobju kot dopolnilno dejavnost vključili peko domačih dobrot. Večino izdelkov skrbno zapakirajo in odpošljejo v domače kotičke, ki so del mreže prodajaln Loške zadruge, nekatere dobrote pa naše sogovornice kar same prodajo po različnih lokalnih tržnicah, ki v zadnjih letih vznikajo po Gorenjskem, v okolici Ljubljane in še kje.

In čeprav dame iz Poljanske doline peko obvladajo kot le malokdo, vedo, da se tudi pri pripravi domačih dobrot vselej najde še kaj prostora za izboljšavo. Zato so sogovornice pred kratkim v Karlovskem mlinu nad Poljansko dolino obiskale brezplačni tečaj, ki so ga predavatelji iz Biotehniškega centra Naklo pripravili pod okriljem projekta Znanje – naložba v prihodnost, ki prispeva k dodani vrednosti podeželja.

Vanja Bajd Frelih z Oddelka za kmetijsko svetovanje Kmetijsko-gozdarskega zavoda Kranj je pojasnila, da so tečaj pripravili skupaj z Razvojno agencijo Sora, in nanizala številko, ki zgolj potrjuje, da je v Poljanski dolini zares veliko tistih gospodinj, ki so se odločile dejavnostim na kmetiji dodati pripravo pekovskih izdelkov: »Na škofjeloški upravni enoti je izdanih 753 dovoljenj za opravljanje dopolnilnih dejavnosti na kmetiji. V ta sklop poleg peke spadajo številne druge dejavnosti, denimo predelava sadja, mleka, zelenjave in še kaj.«

Zato: naj vam potice, pripravljene po preverjenih receptih spretnih gospodinj, dobro uspejo! Š. A.