Kolumna Mateje Florjančič: Kako smo pili parazite

V kuhinji je vedno prižgan radio in naravnan na frekvenco lokalne radijske postaje. Med delom ga ne poslušam prav zares. Ujamem, katera skladba se vrti, napnem ušesa ob kakšni zanimivi pogovorni temi, sicer je namenjen nekakšni kulisi. Da le ni popolna tišina, kadar sem sama doma.

Tudi obvestila, čeprav morda ne bi smela, gredo bolj kot ne mimo mene. Denimo tista o prekuhavanju vode na naših koncih. Praviloma jim sploh ne namenjam pozornosti, kajti preprosto predvidevam, da zadevajo tiste, ki pijejo vodo v vasi Suhorje.

Ne vem natančno, kje to je, a zdi se mi, da mora tam vsaj enkrat na mesec v njihovih loncih brbotati in sprašujem se, kako se jim ne zmeša, in kolikšne stroške imajo poleg računa zanjo še z računom za elektriko ali plin.

Tako je bilo tudi v zadnji epizodi, ki se je končala prav na dan, ko tole pišem in se začela kakšen teden prej. Slišala sem, da se nekaj dogaja, ne pa tudi, kje. Šele, ko mi je prijazna in pozornejša soseda poslala e-mail s celotnim obvestilom skrbnika našega vodovoda in z napotki za prekuhavanje, sem dojela, kaj je na stvari.

Nisem se najprijaznejše odzvala na njeno pošto in se pridušala, da jaz pač ne bom tega počela.

»Paraziti so,« je odgovorila na moje negodovanje. Ups, malo te zvije, a tako malo, da si misliš … pa kaj in spiješ malce več čaja ter nekaj manj svežih kapljic.

Kajti navodila za spreminjanje nepitne vode v pitno so, tokrat sicer res ne, običajno pa zelo obširna: vodo zbistrite z usedanjem, jo precedite skozi polikano tkanino (take pri nas sploh nimamo, ker nihče ne lika) ali papirnat filter oziroma filter za kavo (tudi teh nimamo), jo pustite burno vreti tri minute, pohladite in v hladilniku hranite 24, izjemoma 48 ur.

Kaj nam torej preostane? Kuhinjo spremeniti v laboratorij, kjer se bo prekuhavalo vodo za štiri ljudi, jo piti kar iz pipe in upati, da parazitki ne bodo ravno v naših telesih našli stalnega ali začasnega prebivališča (verjetno bi ga po enajstih dneh, kolikor je bojda trajalo, da je dejstvo, da so v vodi, prišlo do širše javnosti, že) ali kupovati vodo v embalaži, ki jo je, kot opozarjajo okoljevarstveniki in zdarvorazumneži že povsod veliko preveč.

Nikoli nisem bila pristaš takšnih ali drugačnih teorij zarot, a tudi največji realist si mora priznati, da je v krasnem kapitalizmu, kjer imamo res na voljo 200 in več vrst sadnih jogurtov, prav toliko pralnih praškov in kav, nakupovalnih centrov malo morje, uvoženi potrošniški prazniki pa so deležni večje pozornosti od državnih, pomemben predvsem denar. Vse drugo je postranskega ali kar brez pomena. Potrošniki morajo kupovati, da ponudniki lahko kujejo enormne dobičke. Tudi z vodo.

Upam si domnevati, da ob takšnih opozorilih nekdo že pridno sestavlja ponudbe za javne zavode in trgovine, da jim bo lahko dobavljal takšno v plastenkah. Ne maram je in menim, da je v večini delov Slovenije, kjer je pitne vode (na srečo) praviloma dovolj, le marketinško dobro izkoriščen trend.

Sicer pa mislim, da so v našem okolju takšna in drugačna bitja ali druge oblike mikrobiološke neskladnosti vode najmanj, kar bi nas moralo skrbeti.

Ko bo enkrat v zajetja, iz katerih nam v domove priteče ta dobrina, prišla svinjarija iz kraških brezen, kamor nekateri še vedno mečejo vse, česar ne potrebujejo več in svinec, kadmij, krom, nikelj cink ter arzen z bližnjega Počka, prekuhavanje zagotovo ne bo več pomagalo in ne bo druge, kot piti vodo iz plastenk.

Ampak, kot pravijo pristojni, nameravajo po nasvetu Američanov vojaki tam začeti uporabljati bolj zelena, naravi prijazna streliva. Seveda so zavezniki z druge strani luže ponudili tudi pomoč njihovih strokovnjakov, ki bodo svetovali, kako zadevo narediti prijaznejšo naravi. Dopuščam možnost, da sem krivična, a meni se zdi to tako zelo kontradiktorno: Američani in prijazno naravi v istem stavku? Kot bi nekdo rekel, da je njegov črn konj lepe bele barve.

In takrat, ko se bo izkazalo, da so opozorila mnogih, ki že dolgo izpostavljajo to problematiko, pa so vedno utišani in potisnjeni na rob upravičena, bomo lahko kar zaprli pipe in lepo kupovali vodo, načrpano na Novi Zelandiji, v Kitajsko embalažo prelito v Indiji in prodano v Sloveniji.

Po zaslugi spretnega uvoznika in trgovca, ki se bo čez pet let znašel na lestvici najbogatejših Slovencev.