VINO
Konzorcij Uou: rebula ivanka, 2014
Vino na naraven način nastaja iz grozdja, nabranega v zapuščenih vinogradih.
Odpri galerijo
Če ste ime konzorcija prebrali podobno kot angleško zveneči izraz začudenja waw, ste se zmotili. Kajti, nas pouči markantni Marinko Pintar, te tri črke je treba zaviti tako, da se ti v mislih zariše vprežna žival.
»Ko sem bil majhen, je mojim stricem in tudi vsem drugim pri delih v vinogradu pomagal vol. Traktorji so prišli šele pozneje,« se v – ne tako oddaljeno – preteklost, ki je konzorciju opuščenih vinogradov nadela ime, ozre Marinko Pintar. V vinsko zgodbo je zajadral, ko je v Brdih podedoval zapuščen vinograd rebule. Nameraval je izruvati tiste stare trte in nasaditi oljke, no, srce ga je vseeno poneslo v vinogradništvo. Kmalu je pod okrilje dobil še druge, opuščene vinograde, nekako sočasno pa je spoznal pridelovalce naravnih vin v soseščini. »Navdušili so me,« je na nedavnem salonu naravnih vin v šentiljskem hotelu Mond o zbirki Uou povedal vinar.
Koliko članov ima neformalni konzorcij treh črk? »Dobro vprašanje. Po potrebi jih je med pet in 25,« opiše med nasmeški gibljivo število članov, ki se zberejo ob različnih priložnostih, pa naj bodo to trgatve, degustacije ali vse stopnje vmesnega vinogradniškega življenja.
Že barva nakazuje, da konzorcij prisega na naravno vinarjenje. To se začne že pri delu v naravi, kamor sodobni pripravki za škropljenje nimajo vstopa, in nadaljuje v kleti. »Vin ne filtriramo. Po dvajsetdnevnem maceriranju na odprtem, torej pri nekontrolirani temperaturi, gredo bela vina za leto ali dve v akacijeve sode, rdeča pa zorijo v hrastovih,« so osnove, na katerih nastajajo vina zbirke Uou. Razdeljena imajo v dva predalčka: v prvem so oranžna (malvazija ivanka, rebula ivanka in zmešano), v drugem rdeča (cabernet grjanc, grjanc in merlot gospodovo).
Med steklenicami, na katerih nalepke je Marinko Pintar kar ročno vpisoval letnice, smo se odločili za rebulo. »2014 je bila deževna letina, zato je vino lažje,« opiše sogovornik karakteristike rebule, ki nosi ime po markantni gospe Ivanki. Živela je v Solkanu, danes pa njena hčerka prebiva v Trstu, zato je prosila konzorcij, naj poskrbi za delo v vinogradih in iz obranega grozdja tudi ustvari vino.
»Ko sem bil majhen, je mojim stricem in tudi vsem drugim pri delih v vinogradu pomagal vol. Traktorji so prišli šele pozneje,« se v – ne tako oddaljeno – preteklost, ki je konzorciju opuščenih vinogradov nadela ime, ozre Marinko Pintar. V vinsko zgodbo je zajadral, ko je v Brdih podedoval zapuščen vinograd rebule. Nameraval je izruvati tiste stare trte in nasaditi oljke, no, srce ga je vseeno poneslo v vinogradništvo. Kmalu je pod okrilje dobil še druge, opuščene vinograde, nekako sočasno pa je spoznal pridelovalce naravnih vin v soseščini. »Navdušili so me,« je na nedavnem salonu naravnih vin v šentiljskem hotelu Mond o zbirki Uou povedal vinar.
Letina je bila deževna, zato je vino lažje.
Koliko članov ima neformalni konzorcij treh črk? »Dobro vprašanje. Po potrebi jih je med pet in 25,« opiše med nasmeški gibljivo število članov, ki se zberejo ob različnih priložnostih, pa naj bodo to trgatve, degustacije ali vse stopnje vmesnega vinogradniškega življenja.
Konzorcij se zbira že deset let, saj je nekako takrat Marinko Pintar, ki je doma iz Solkana, začel ugotavljati, da je v njegovi okolici veliko opuščenih vinogradov. »Nekateri so jih podedovali, pa jih nato niso obdelovali, saj morda živijo drugje ali pa jim zdravje tega ne dopušča, tu pa so tudi nekateri vinogradi, ki so v lasti Cerkve. Mi smo jih za simbolično ceno enega evra vzeli v najem in jih začeli urejati. Urejanje pa je, veste, zelo trdo delo, saj je treba postoriti marsikaj,« oriše še nekaj trenutkov iz življenja vin oranžnega odtenka.
Že barva nakazuje, da konzorcij prisega na naravno vinarjenje. To se začne že pri delu v naravi, kamor sodobni pripravki za škropljenje nimajo vstopa, in nadaljuje v kleti. »Vin ne filtriramo. Po dvajsetdnevnem maceriranju na odprtem, torej pri nekontrolirani temperaturi, gredo bela vina za leto ali dve v akacijeve sode, rdeča pa zorijo v hrastovih,« so osnove, na katerih nastajajo vina zbirke Uou. Razdeljena imajo v dva predalčka: v prvem so oranžna (malvazija ivanka, rebula ivanka in zmešano), v drugem rdeča (cabernet grjanc, grjanc in merlot gospodovo).
Med steklenicami, na katerih nalepke je Marinko Pintar kar ročno vpisoval letnice, smo se odločili za rebulo. »2014 je bila deževna letina, zato je vino lažje,« opiše sogovornik karakteristike rebule, ki nosi ime po markantni gospe Ivanki. Živela je v Solkanu, danes pa njena hčerka prebiva v Trstu, zato je prosila konzorcij, naj poskrbi za delo v vinogradih in iz obranega grozdja tudi ustvari vino.
Star vinograd, novi festivaliVinograd, iz katerega izhaja to vino, je bil menda zasajen v 40 letih minulega stoletja. Konzorcij je v Ivankin vinograd vložil veliko truda, znanja in časa, da ga je temeljito obnovil ter na novo posadil mnoge trte. Ko se vino jantarno zlatkaste barve, ki je na precej priljubljenih festivalih oranžnih vin vselej v središču pozornosti, zavrti v kozarcu, proti nosu zaplavajo vonjave suhega sadja, denimo marelic. Marinko Pintar ga opiše še z besedami: »Vsa naša vina so močna, no morda je to še najbolj nežno.« V konzorciju Uou še pravijo, da gre to vino lepo k številnim lažjim mesnim jedem in tudi k zrelim sirom.