Kožni rak kot poklicna bolezen

Klinična ali klasična dermatologija je veja medicine, ki se ukvarja z zdravjem kože, nohtov, las in vidnih sluznic. S to oznako jo ločimo od estetske dermatologije, ki se ukvarja z izboljšanjem videza kože, ki ni obolela, pojasni Vesna Tlaker, dr. med., specialistka dermatovenerologije na inštitutu za dermatologijo v Ljubljani.

Koža je, razlaga dermatovenerologinja, naš največji organ in prva obramba pred mikrobi, poškodbami, izsušitvijo, soncem in strupenimi snovmi. Pogosto se na njej odraža splošno zdravje posameznika. Kožo, lase, nohte in vidne sluznice lahko prizadene več kot 3000 različnih bolezni. »Med drugim se dermatologi ukvarjamo z znamenji in kožnim rakom, aknami, alergijami in luskavico. Nekateri dermatologi so usposobljeni za kirurške posege in lasersko zdravljenje.«

Kakšne so novosti v zdravljenju luskavice in ali je že kaj več znanega o vzrokih za nastanek rozacee in kako jo blažiti? Sogovornica odgovarja, da »je luskavica še vedno nepojasnjena bolezen kože z elementi avtoimunosti. Prelom v zdravljenje luskavice je prinesla uporaba sistemskih zdravil, tistih, ki se jemljejo kot tablete ali z injekcijami. Ta so precej učinkovitejša od lokalnih zdravil (krem in mazil) ter fototerapije.

Najučinkovitejša so biološka zdravila, ki jih pacienti prejemajo z injekcijami. Med biološko terapijo je koža večinoma lahko popolnoma ali skoraj povsem brez luskavičnih sprememb. Biološka terapija je ob nadzoru dermatologa varna, primerna pa je za ljudi s srednje hudo do hudo luskavico.«
 

Oblika zardevanja

Rozacea pa je po navedbah zdravnice težava predvsem svetlopoltih ljudi, ki so nagnjeni k zardevanju. Da jo laže nadziramo, je pomembno izogibanje dražljajem, ki sprožajo zardevanje, denimo hitri menjavi vročega in hladnega okolja, alkoholu, ostri, začinjeni in vroči hrani. Proti zardevanju žal še ni učinkovite terapije, ki bi jo lahko dolgoročno varno uporabljali. »Pomembno je, da se ob pojavu mozoljčkom podobnih sprememb čim prej posvetujemo z dermatologom.«

Klinična dermatologija so tudi motnje pigmentacije. »V dermatologiji poznamo številne motnje obarvanosti kože, ki je lahko čezmerno ali premalo pigmentirana. Pacienti najpogosteje poiščejo našo pomoč zaradi solarnega lentiga, melazme in vitiliga.« Solarni lentigo je pogosta motnja pigmentacije, razlaga Tlakerjeva, ki se kaže v obliki nepravilnih lis na obrazu in drugih soncu izpostavljenih delih kože, denimo rokah in hrbtu.

Dermatologi jo lahko zelo učinkovito zdravijo, zlasti z visokoenergijskimi napravami. Najbolj neprijetna hiperpigmentacija je melazma. Gre za pigmentacijo na obrazu, h kateri so nagnjene ženske temnejše polti, zlasti v nosečnosti in ob jemanju hormonskih tablet. Kreme v lekarnah so večinoma neučinkovite, medtem ko so kemični pilingi in laser sicer lahko učinkoviti, a ob le majhni napaki povzročijo poslabšanje.


»Terapija melazme je ena najzahtevnejših v dermatologiji, saj je terapevtsko okno zelo ozko. Potrebna je potrpežljivost, saj rezultatov ni čez noč. Vitiligo, ki je najpogostejša motnja obarvanosti kože s pomanjkanjem pigmentacije, je avtoimunskega vzroka in terapija za zdaj žal še ni preveč uspešna,« pojasni zdravnica.
 

Poklicne bolezni kože

V klinično dermatologijo spadajo še poklicne bolezni kože. Na vprašanje, za kaj gre pri teh boleznih, kako pogoste so in kako jih zdraviti, Tlakerjeva odgovarja, da so »najpogostejše klasične poklicne bolezni kože kontaktni alergijski dermatitisi (ekcemi) zaradi stika s snovmi, specifičnimi za določen poklic: v frizerstvu, zobozdravstvu, kemični in kovinski industriji itd. Zdravimo jih z ustreznimi protialergijskimi zdravili, a trajno rešitev prinese le popolno izogibanje alergenu, zaradi česar je včasih treba zamenjati delovno mesto.«


Vedno bolj pa se dermatologi sprašujejo, opozarja zdravnica, ali je okvara kože zaradi sonca oziroma kožni rak zaradi dela na terenu – v gradbeništvu, kmetijstvu – tudi poklicna bolezen. »Nekatere evropske države, denimo Nemčija, so kožnega raka že priznale kot poklicno bolezen, kar pomeni, da prizadetim pripadajo tudi vse pravice iz uveljavljanja zdravstvenega varstva in morebitne odškodnine delodajalca.«