SLADOLED
Kremast, puhast in osvežilen
Sladka ledena sladica iz mleka, sladkorja, smetane in raznih dodatkov najbolj prija poleti; sladoled pripravimo tudi doma, najpreprosteje s posebno napravo.
Odpri galerijo
Dobri so v družbi sadja. FOTO: Shaiith/Getty Images
Sladoleda si nismo izmislili v moderni dobi elektrike, ki nam je med drugim prinesla hladilnike in zamrzovalnike, čeprav nam tehnologija omogoča, da v ledeni sladici uživamo vse leto, zlasti poleti, ko nam najbolj prija in prijetno ohladi. Nekoč so ga delali iz tega, kar so našli v naravi, sadje so zmešali s snegom ali ledom in tako pripravili sladice. Seveda niso bile niti približek današnjega sladoleda, ki je kremast, puhast in rahel, da se v ustih mehko topi. Viri pravijo, da so se z njim sladkali stari Kitajci, pa tudi Grki in Rimljani, a pravi razmah je doživel kje drugje kot v Italiji, kjer so ga v 14. stoletju začeli delati po receptih, ki jih je iz Kitajske prinesel Marco Polo.
Seveda se je nova sladica hitro širila po evropskih dvorih in postala prestiž, za množice pa je postala dostopna z industrijsko proizvodnjo v 19. stoletju. Do danes se je sladoledarstvo nesluteno razmahnilo in vsak malo boljši sladoledar ponuja na desetine vrst te sladke ledene dobrote. Večina je narejena na osnovi mleka oziroma mlečnih maščob, ker pa trg narekuje tudi novosti, danes brez težav dobimo takega brez mlečnih maščob, veganskega.
Seveda ga lahko pripravimo tudi doma, če želimo, da bo mehak in kremast kot pri sladoledarju ali v trgovini, ga je najbolje narediti v aparatu za pripravo sladoleda. Investicija se splača, če ga bomo res uporabljali, najcenejšega dobimo že za manj kot trideset evrov, boljši pa so tudi po sto in več evrov. Vedeti moramo tudi, da je s pripravo kar precej dela, zlasti če se lotimo klasičnega, za katerega moramo najprej skuhati osnovo iz mleka, smetane in sladkorja, ki ji dodamo še jajčne rumenjake.
Osnovo lahko naredimo tudi brez kuhanja, pri čemer sladkor in rumenjake penasto umešamo, preden jih damo v aparat. Osnovi dodajamo koščke svežega, suhega ali kandiranega sadja, čokolade, oreškov ... paziti pa moramo, da sadje narežemo na res majhne kose, saj sladoled ni namenjen grizenju. Sestavine damo v aparat, ta jih zmeša v primerno maso, a s tem še ni končan. Za nekaj časa ga postavimo v zamrzovalnik.
Vaniljev se lepo ujame s kavo, naj bo za spremembo kar ledena. FOTO: Rimma_bondarenko/Getty Images
Seveda se je nova sladica hitro širila po evropskih dvorih in postala prestiž, za množice pa je postala dostopna z industrijsko proizvodnjo v 19. stoletju. Do danes se je sladoledarstvo nesluteno razmahnilo in vsak malo boljši sladoledar ponuja na desetine vrst te sladke ledene dobrote. Večina je narejena na osnovi mleka oziroma mlečnih maščob, ker pa trg narekuje tudi novosti, danes brez težav dobimo takega brez mlečnih maščob, veganskega.
Seveda ga lahko pripravimo tudi doma, če želimo, da bo mehak in kremast kot pri sladoledarju ali v trgovini, ga je najbolje narediti v aparatu za pripravo sladoleda. Investicija se splača, če ga bomo res uporabljali, najcenejšega dobimo že za manj kot trideset evrov, boljši pa so tudi po sto in več evrov. Vedeti moramo tudi, da je s pripravo kar precej dela, zlasti če se lotimo klasičnega, za katerega moramo najprej skuhati osnovo iz mleka, smetane in sladkorja, ki ji dodamo še jajčne rumenjake.
Večina vrst sladoleda je pripravljena na mlečni osnovi, lahko pa pripravimo povsem sadne.
Osnovo lahko naredimo tudi brez kuhanja, pri čemer sladkor in rumenjake penasto umešamo, preden jih damo v aparat. Osnovi dodajamo koščke svežega, suhega ali kandiranega sadja, čokolade, oreškov ... paziti pa moramo, da sadje narežemo na res majhne kose, saj sladoled ni namenjen grizenju. Sestavine damo v aparat, ta jih zmeša v primerno maso, a s tem še ni končan. Za nekaj časa ga postavimo v zamrzovalnik.
