Kronična utrujenost: bolezen, ne izmišljotina

Da sploh dobimo diagnozo sindroma kronične utrujenosti, lahko traja precej časa; težave zaradi utrujenosti morajo trajati več kot pol leta, poleg tega človek ne sme imeti drugega bolezenskega dogajanja, ki bi povzročalo bolečine in hudo utrujenost. Zdravnik običajno opravi skrbno anamnezo, se temeljito pogovori z bolnikom in opravi natančni telesni pregled. Po potrebi je treba opraviti laboratorijske teste, slikovne in druge preiskave, preglede pri ustreznih specialistih, o čemer odloča družinski zdravnik, ki se prvi sreča s tistim, ki trpi zaradi utrujenosti. Prav tako je osebni zdravnik tisti, ki bolnika spremlja in zdravi.

Vzrok ni znan

Natančnih podatkov, koliko ljudi pri nas trpi zaradi sindroma kronične utrujenosti, nimamo. Najpogosteje zbolevajo ljudje v starosti od 30 do 50 let, in sicer obeh spolov, a je bolezen pogostejša pri ženskah, te naj bi obolevale kar osemkrat pogosteje. Učinkovite preventive skorajda ni, priporočljivo pa je, pravijo zdravniki, da se čim bolj izogibamo stresu in živimo čim bolj zdravo. Po diagnozi se je treba seznaniti z boleznijo, odpraviti ali zmanjšati stres, urediti nespečnost, skrbeti za zdravo prehrano, zdrav način življenja. Vključiti je treba člane družine, delodajalca in druge, ki lahko pomagajo.


Utrujenost lahko izvira iz telesnih ali psihičnih patoloških stanj in je pogosto kronična. Kadar je posledica različnih telesnih bolezni, je treba odpraviti vzrok, zato je treba najprej opraviti medicinske preiskave. Tudi kronična bolečina je lahko vir nenehne utrujenosti.

Neposreden vzrok za kronično utrujenost ni znan, sprožijo jo lahko čezmerni telesni napor oziroma fizični stres, dolgotrajni psihični stres, celo razne zlorabe v otroštvu ali mladosti, viroze, druge okužbe, dolgotrajen, čezmeren hrup v okolju v nočnem času, razne poškodbe – predvsem vratne hrbtenice, prsnega koša. Sprožijo jo lahko revmatične bolezni in nekatera zdravila. V potek bolezni se vpletajo genetski, nevrološki, hormonski, endokrini, vnetni in psihosocialni dejavniki.

Tipični znaki

Sindrom kronične utrujenosti je dobrih dvajset let uvrščen med bolezni in se kaže kot huda utrujenost, ki ne mine s počitkom in jo telesna aktivnost še poslabša. Spremljajo jo vneto grlo, povečane bezgavke, bolečine v mišicah in sklepih, motnje spomina in koncentracije in še nekateri drugi simptomi, ki trajajo vsaj pol leta. Podobna je fibromialgiji, a gre za različni bolezni, ki pa sta večkrat povezani. Najverjetneje gre za sovplivanje več dejavnikov, včasih je vzrok povezan z virusnimi okužbami. Nekateri zdravniki menijo, da je prevladujoči dejavnik psihosomatika. Zdravljenje je simptomatsko, odpravlja le posledice, kot so bolečina, nespečnost, motnje razpoloženja. So si pa strokovnjaki enotni, da so kronična nespečnost, simptom hujših čustvenih stisk in duševnih motenj in kronični stres trije najpogostejši vzroki za kronično utrujenost.


Zdravimo jo lahko nefarmakološko in farmakološko, torej z zdravili; zdravniki predpisujejo predvsem različne antidepresive in antiepileptike, ki izboljšajo spanje, razpoloženje, dobro vplivajo na spominske funkcije, zmanjšajo bolečine, utrujenost. Nefarmakološko zdravljenje vključuje tudi seznanjanje z boleznijo, ustrezno telesno dejavnost, ureditev spanja, zdrav način življenja in pomoč družine; pomembno je sodelovanje bolnika in zdravnika, pri čemer mora bolnik sprejeti aktivno vlogo pri zdravljenju. Za zelo uspešno se je izkazalo, če se bolnik čim več pogovarja o stiskah, če je le mogoče, tudi s strokovnjakom, psihologom. Strokovnjaki svetujejo, naj se oseba, ki trpi zaradi kronične utrujenosti, izogiba vsem oblikam stresa in vsakdan toliko spremeni, da bo s skrbno načrtovano telesno aktivnostjo in prilagajanjem na novo organiziranje dnevnih aktivnosti spet lahko zaživela polno življenje.