Kunčje meso: mlado je nežno in sočno
Poraba kunčjega in zajčjega mesa pri nas je močno pod povprečjem najbolj priljubljenih vrst mesa, torej perutnine, svinjine in govedine. Upamo si celo trditi, da le redkokdo pozna razliko med kuncem in zajcem, ki ju po večini mečemo kar v isti koš. Pravzaprav smo udomačili izraza divji in domači zajec, ob čemer se bodo poznavalci le namuznili. Gre za dve različni živali, domači zajec je v resnici kunec.
Kunec in zajec sta si res v sorodu, a tako daljnem, da se med seboj ne moreta pariti. Poznavalci ju ločijo že po videzu, zajci so praviloma večji od kunca in imajo daljša ušesa, dolg trup, kunci pa so bolj čokati. Kunce brez težav udomačimo, zajci pa so divji in neukrotljivi. Prav tako se razlikuje meso, kunčje je mehko in sočno, zajčje pa nekako zateglo in trdo. Kar je povsem pričakovano, zajec je namreč prostoživeča žival, divjačina, kunce pa redimo. Zato so za potrošnika bolj dostopni, čeprav jih ne moremo kupiti kar v vsaki trgovini kot na primer piščanca.
Kunčje meso velja za zdravo in okusno, čeprav marsikomu njegov specifični okus ni všeč. Je svetle barve in nežne strukture, spominja na piščanca. Cenjeno je kot eno najbolj kakovostnih, že nekdaj so ga priporočali kot dietno prehrano starejšim, otrokom in nosečnicam. Odlikuje ga nizka vsebnost nasičenih maščob in holesterola, bogato pa je z vitaminom B12 in esencialnimi aminokislinami.
Priprava je enostavna, lotimo se ga podobno kot piščanca ali katerega drugega mesa. Lahko ga pečemo, dušimo, kuhamo ali cvremo, odličen je v obarah in kislih juhah. Praviloma pripravimo razkosanega, takega lahko tudi kupimo.
Običajno pripravimo razkosanega.
Mlado kunčje meso pripravimo kot perutnino, meso starejših živali pa je primerno za dušenje ali kuhanje, pripravimo ga recimo v enolončnici. H kunčjemu mesu se podajo mediteranske začimbe, odišavimo ga z rožmarinom, timijanom in svežim peteršiljem. Podata se mu tudi lovor in poper, čeprav z začimbami ni treba pretiravati, saj je že samo po sebi okusen.
