STROČNICA
Leče pred kuhanjem ni treba namakati
Izvrstna stročnica se je v zadnjih letih vrnila na naše krožnike: je okusna, uporabna in zdrava pa še hitro pripravljena.
Odpri galerijo
Vrste leče se razlikujejo predvsem po barvi. FOTO: Guliver/Getty Images
Poleti smo uživali v svežih stročnicah, zlasti grahu in fižolu, zdaj pa se bliža čas, ko bomo pogosteje segali po suhih, če seveda nimamo zamrznjenih zalog. Stročnice v zrnju so zdrava, lahko dostopna in za pripravo preprosta hrana, če jih ustrezno hranimo, pa se nam tudi ni treba bati, da bi se pokvarile. Posebno dolgo zdrži leča, hranimo jo v suhi, temni, zračni in hladni shrambi.
Kupujemo jo na tržnici ali v trgovini, običajno je pakirana v polkilogramske vrečke, ponekod pa vam jo tudi sproti natehtajo.
Leča izhaja iz Male Azije, tam so jo gojili že pred 10.000 leti, danes raste skoraj po vsem svetu. Čeprav je izjemno okusna in preprosta za pripravo, saj je pred kuhanjem ni treba namakati, jo je pred stoletji iz kuhinje skoraj povsem izpodrinil fižol. Razlog je v donosu na hektar, ki je pri leči bistveno nižji. V zadnjih letih se je na srečo vrnila na naše jedilnike.
Navzven se sorte leče razlikujejo predvsem po barvi, imajo tudi nekaj različnih lastnosti. Na trgu je več vrst leče, v Evropi je najbolj razširjena zelena, ki vsebuje veliko beljakovin, priljubljena pa je tudi zato, ker med kuhanjem ohrani obliko. V azijskih deželah sta pogostejši rumena in oranžna, slednja se hitro razkuha, zato je uporabna predvsem za pire.
Poznamo še rjavo in črno, vsem pa je skupno to, da jih pred kuhanjem ni treba namakati kot preostale suhe stročnice. To je imenitna lastnost, saj si nam ni treba za dan ali dva vnaprej beliti glave z jedilnikom. Preden jo damo kuhati, lečo dobro speremo v vodi.
Kuhana je hitro, od 20 do 45 minut potrebuje, odvisno od sorte, zelena na primer bo gotova v slabe pol ure. Ali je kuhana, je najbolje preveriti, tako jo bomo tudi skuhali ravno toliko, kot želimo. Podobno kot riž imajo nekateri raje pripravljeno al dente, zlasti če jo jemo v solati. V omaki ali enolončnici pa se lahko bolj razkuha, saj bo tako jed gostejša.
Če hočemo čvrsto, solimo šele proti koncu kuhanja, prav tako na koncu dodamo preostale začimbe. Nekateri priporočajo, da ji prilijemo malo vina, kisa ali limonovega soka, tako naj bi namreč razvila res poln okus.
Če skuhamo preveč leče, jo spravimo v zaprto posodo in damo v hladilnik, kjer bo dobra še vsaj tri dni.
Pred kuhanjem je ni treba namakati.
Kupujemo jo na tržnici ali v trgovini, običajno je pakirana v polkilogramske vrečke, ponekod pa vam jo tudi sproti natehtajo.
Leča izhaja iz Male Azije, tam so jo gojili že pred 10.000 leti, danes raste skoraj po vsem svetu. Čeprav je izjemno okusna in preprosta za pripravo, saj je pred kuhanjem ni treba namakati, jo je pred stoletji iz kuhinje skoraj povsem izpodrinil fižol. Razlog je v donosu na hektar, ki je pri leči bistveno nižji. V zadnjih letih se je na srečo vrnila na naše jedilnike.
Navzven se sorte leče razlikujejo predvsem po barvi, imajo tudi nekaj različnih lastnosti. Na trgu je več vrst leče, v Evropi je najbolj razširjena zelena, ki vsebuje veliko beljakovin, priljubljena pa je tudi zato, ker med kuhanjem ohrani obliko. V azijskih deželah sta pogostejši rumena in oranžna, slednja se hitro razkuha, zato je uporabna predvsem za pire.
Vrste leče se razlikujejo predvsem po barvi. FOTO: Guliver/Getty Images
Poznamo še rjavo in črno, vsem pa je skupno to, da jih pred kuhanjem ni treba namakati kot preostale suhe stročnice. To je imenitna lastnost, saj si nam ni treba za dan ali dva vnaprej beliti glave z jedilnikom. Preden jo damo kuhati, lečo dobro speremo v vodi.
Oranžna se razkuha že v 20 minutah.
Kuhana je hitro, od 20 do 45 minut potrebuje, odvisno od sorte, zelena na primer bo gotova v slabe pol ure. Ali je kuhana, je najbolje preveriti, tako jo bomo tudi skuhali ravno toliko, kot želimo. Podobno kot riž imajo nekateri raje pripravljeno al dente, zlasti če jo jemo v solati. V omaki ali enolončnici pa se lahko bolj razkuha, saj bo tako jed gostejša.
Leča bo lažje prebavljiva, če jo stresemo v vodo, ko zavre.
Če hočemo čvrsto, solimo šele proti koncu kuhanja, prav tako na koncu dodamo preostale začimbe. Nekateri priporočajo, da ji prilijemo malo vina, kisa ali limonovega soka, tako naj bi namreč razvila res poln okus.
Če skuhamo preveč leče, jo spravimo v zaprto posodo in damo v hladilnik, kjer bo dobra še vsaj tri dni.
