Ledvičnih kamnov je več kot nekoč

Tisti, ki so doživeli napad ledvičnih kamnov, pravijo, da je to najhujša bolečina, kar so jih kdaj izkusili. Medicinska statistika kaže, da se pogostost ledvičnih kamnov v zahodnem svetu povečuje, pri čemer specialist urologije dr. Jure Bizjak, dr. med., s Kliničnega oddelka za urologijo UKC Ljubljana našteje enake dejavnike tveganja, kot jih sicer poznamo pri boleznih srca in ožilja: slaba hrana, uživanje velikih količin ogljikovih hidratov, preveč mesa, preveč soli, čezmerna telesna teža in premalo gibanja. »Nekoč je bil nastanek ledvičnih kamnov povezan predvsem z genetskimi dejavniki ter delom v prašnem in sušnem okolju, kjer so bili delavci velikokrat dehidrirani,« uvodoma pove dr. Bizjak.

Dr. Jure Bizjak, dr. med., spec. urologije. FOTO: Voranc Vogel

Kateri bolezenski znaki se pojavljajo pri ledvičnih kamnih?

Velikokrat imamo opravka z asimptomatičnimi ledvičnimi kamni, torej tistimi, pri katerih ni težav. Težave oziroma bolezenske znake povzroči ledvični kamen, ki iz ledvice potuje po sečevodu in na poti povzroči obstrukcijo, zaradi katere urin iz ledvic ne odteka več po sečevodu. Ledvica se v tem primeru napne in povzroči ledvično koliko. Bolniki pravijo, da je to ena hujših bolečin, če ne najhujša, ki so jo doživeli, in s tako simptomatiko pridejo v bolnišnico.

Kateri so prvi ukrepi ob prihodu bolnika, ki ima napad ledvičnih kamnov?

Bolniku najprej damo sredstva proti bolečinam, da popusti bolečina. Potem se odločamo, kaj bomo s kamnom naredili. Opravimo slikovno diagnostiko, bodisi ultrazvok bodisi t. i. nativno računalniško tomografijo (CT), ki postaja vse bolj razširjena metoda. Gre za CT-preiskavo brez kontrasta, ki nam da ključne informacije za nadaljnje ukrepanje. Na sliki vidimo točno lokacijo kamna, njegovo trdoto in morebitno povzročanje dilatacije votlega sistema ledvic. Na podlagi diagnostike se nato odločimo o nadaljnjih korakih zdravljenja.

Ali se lahko ledvični kamen izloči po naravni poti?

Seveda, zelo veliko je kamnov, ki se izločijo sami, če so le dovolj majhni. Takrat je naloga zdravstvenega osebja, da skrbi, da bolnika med izločanjem kamna ne boli. Če bolnik nima pridruženega vnetja ali ledvične insuficience, lahko varno počakamo, da se kamen sam izloči.

Če je kamen prevelik, če je prisotna okužba, če ima bolnik ledvično insuficienco, pa se odločimo za drenažo. To izvedemo tako, da uporabimo bodisi notranjo cevko, t. i. DJ-stent, ali zunanjo cevko, t. i. perkutano nefrostomo. Na ta način se znebimo omenjenih zapletov in lahko varneje odstranimo kamen.

Kako poteka odstranitev?

Na voljo imamo tri metode. Nekoč so ledvične kamne odstranjevali zgolj operativno, s klasično operacijo, zdaj pa se zanjo skorajda ne odločamo več. Izbiramo med zunajtelesnim drobljenjem oziroma ureterorenoskopijo in perkutano nefrolitomijo. Zavedati se moramo, da ni vsaka metoda primerna za vsak kamen. Za zunajtelesno drobljenje mora biti kamen dovolj mehak, da se bo lepo drobil. Dobra stran te metode je, da ni nobene rane, da ni potrebna anestezija kot pri klasični operaciji. Ni pa primerna za večje, trde kamne. Prav tako metoda zunajtelesnega drobljenja ni primerna, če je bolnik predebel, denimo, kadar imamo opraviti z nosečnico.

Tretja metoda, ki je vse bolj priljubljena, je ureterorenoskopija. Izvaja se v splošni anesteziji, po naravnih poteh. Potujemo po sečevodu navzgor, vse do ledvice in lahko obravnavamo kamne, ne glede na njihovo trdoto, saj jih drobimo z laserjem. Zaradi napredka tehnologije in majhnih instrumentov je zelo malo zapletov. Le če gre za prevelike kamne v ledvici, ta metoda ni primerna za zdravljenje.

Ledvični kamni FOTO: Depositphotos

Kaj pa naredite v tem primeru?

Kadar imamo opravka z velikimi kamni v ledvici, gremo skozi kožo neposredno v ledvico s posebnim kanalom in drobimo kamne z ultrazvočnim ali pnevmatskim litotriptorjem ter obenem zdrobljene delčke odsesavamo.

Ali uporabljate robota pri odstranjevanju ledvičnih kamnov?

Tako klasične kot laparoskopske in tudi robotsko asistirane operacije so še vedno indicirane v nekaterih primerih, a je teh primerov slab odstotek.

Kdaj pa se ledvični kamen v ledvici sproži in začne povzročati težave?

Opažamo, da je največ napadov ledvičnih kamnov v poletnih mesecih, saj se takrat tvori manj urina, kar so dobre razmere za nastanek in sprožitev kamnov. Zato je pomembno, da poleti uživamo zadosti tekočine.

Lahko govorimo o kakšni preventivi?

Ne glede na tip ledvičnih kamnov je preventiva sestavljena iz treh točk: zadosten vnos tekočin, kar pomeni več kot dva litra na dan, omejitev vnosa soli in omejitev vnosa živalskih beljakovin. Predvsem so težavne različne salame in šunke. Seveda ne pomeni, da moramo zdaj nehati jesti mesnine, le njihovo količino je treba zmanjšati.

Omenjate različne tipe ledvičnih kamnov.

Poznamo različne ledvične kamne glede na njihovo sestavo. Tudi od tipa kamna je odvisno, katera preventiva bo najbolj zalegla. Kadar moramo ugotoviti, s katerim kamnom imamo opravka, ga pošljemo na analizo, bolnika pa napotimo na pregled k nefrologu. Lahko je preveč kalcija, uratov, lahko je preveč oksalatov, lahko je premalo citrata, to je topila, ki omogoča boljše raztapljanje kristalov, ali pa je premalo magnezija. Koristna informacija je tudi vrednost pH urina, na podlagi katere predpišemo terapijo, ki preprečuje nastanek kamnov.

Mlajše bolnike, pri katerih se ponavljajo kamni, običajno napotimo k nefrologu. Lahko imamo namreč opraviti s cistinskimi kamni – gre za posebne kamne, ki nastanejo zaradi genetske okvare, in ljudje s to okvaro so najbolj nagnjeni k nastanku ledvičnih kamnov. Pri njih uporabimo čisto drugačno terapijo.

Uratni kamni so edini, ki jih lahko topimo in zanje ni potrebno kirurško zdravljenje. Drugih tipov ne moremo topiti in jih moramo mehansko odstraniti.

Kateri pa so najpogostejši?

Najpogostejši kamni, s katerimi se srečujemo v klinični praksi, so kalcijevi. Teh je od 75 do 80 odstotkov. Sledijo uratni, ki jih je okoli 10 odstotkov. Potem so tu še drugi redkejši kamni, recimo cistinski, genetski in infektivni kamni, ki so posledica prebolelega vnetja ali pogostih okužb sečil.

Besedilo je bilo objavljeno v prilogi Aktivni & zdravi.