JO POZNATE?
Lepa goba z rožnatimi lističi
Jelenova ščitovka je užitna in precej pogosta; raste na trhlem lesu listavcev, na trhlih koreninah, posamično ali v skupini.
Odpri galerijo
Barva klobuka je rjavkasto siva in s temnejšim temenom. FOTO: Ana Ivanovič
Jelenovo ščitovko (Pluteus cervinus), ponekod imenovano tudi jelenova goba, je leta 1762 opisal nemški filozof Jacob Christian Schäfer in jo imenoval Agaricus cervinus. Današnje znanstveno ime ji je leta 1871 dal slavni nemški mikolog Paul Kummer. Ime rodu Pluteus prihaja iz latinščine in pomeni ščit, epitet oziroma pridevek, cervinus pa izvira iz latinskega cervus – jelen, ampak se ime jelenova najverjetneje ne nanaša na barvo jelena, ampak na lističe, ki jim na robovih štrlijo rogovom podobni sterilni izrastki – cheilocystide. Te so lahko velikokrat močno obarvane, naredijo robove lističev drugačne barve od preostalega dela lističa ali cevke in s tem mnogokrat omogočijo določitev gobe brez mikroskopa. Prav takšna je jelenova ščitovka, ki jo zlahka določimo brez mikroskopa.
Premer klobuka ima od 8 do 15 cm in ni posebno debel, razen v mladosti. Najprej je izbočen, nato se razpre in zravna. Je jelenove barve, rjav in siv, v sredini malo temnejši in ima po vsej površini temnejše radialne proge. Po vlažnem vremenu je lepljiv, v suhem pa svetleč. Lističi so mladi beli, kmalu postajajo rožnati in v starosti rjavkasti. So gosti in tanki, vendar precej široki. Bet je do 12 cm visok, ne preveč debel, valjaste oblike, poln in z rjavimi podolžnimi vlakni. Meso je belo, krhko in nežno, brez posebnega vonja in okusa. Trosi so rožnate barve. Raste kot saprofit na trhlem lesu listavcev, redkeje iglavcev, na trhlih koreninah, redko na žagovini, posamično ali v skupini.
Je precej pogosta goba, užitna, primerna za mešanje z drugimi vrstami, sama nima posebne vrednosti in je zato tudi ne nabiramo.
Zaradi rožnatih lističev jo lahko nepoznavalci zamenjajo za kakšno rdečelistko, vendar je razlika v tem, da rdečelistke ne rastejo na lesu in je zato zamenjava zelo majhna. Vendar je pri nabiranju potrebna pazljivost, da se ne zgodi kakšna neljuba zamenjava in lahko tudi zastrupitev.
Saj se še spomnite prvega pravila nabiranja gob, kajne? Nabiraj le tiste gobe, ki jih zelo dobro poznaš! Pa dobro bero želim!
Odrasle gobe imajo lističe rožnate barve. FOTO: Ana Ivanovič
Premer klobuka ima od 8 do 15 cm in ni posebno debel, razen v mladosti. Najprej je izbočen, nato se razpre in zravna. Je jelenove barve, rjav in siv, v sredini malo temnejši in ima po vsej površini temnejše radialne proge. Po vlažnem vremenu je lepljiv, v suhem pa svetleč. Lističi so mladi beli, kmalu postajajo rožnati in v starosti rjavkasti. So gosti in tanki, vendar precej široki. Bet je do 12 cm visok, ne preveč debel, valjaste oblike, poln in z rjavimi podolžnimi vlakni. Meso je belo, krhko in nežno, brez posebnega vonja in okusa. Trosi so rožnate barve. Raste kot saprofit na trhlem lesu listavcev, redkeje iglavcev, na trhlih koreninah, redko na žagovini, posamično ali v skupini.
Zaradi rožnatih lističev jo lahko nepoznavalci zamenjajo za kakšno rdečelistko, a te ne rastejo na lesu.
Je precej pogosta goba, užitna, primerna za mešanje z drugimi vrstami, sama nima posebne vrednosti in je zato tudi ne nabiramo.
Zaradi rožnatih lističev jo lahko nepoznavalci zamenjajo za kakšno rdečelistko, vendar je razlika v tem, da rdečelistke ne rastejo na lesu in je zato zamenjava zelo majhna. Vendar je pri nabiranju potrebna pazljivost, da se ne zgodi kakšna neljuba zamenjava in lahko tudi zastrupitev.
Saj se še spomnite prvega pravila nabiranja gob, kajne? Nabiraj le tiste gobe, ki jih zelo dobro poznaš! Pa dobro bero želim!
Najraje raste na trhlem lesu. FOTO: Ana Ivanovič
