Manj svetlobe, več otožnosti

Neredki posamezniki izkušajo depresivno občutje samo v določenem letnem času, zato motnji stroka pravi sezonska motnja razpoloženja, laično pa jo poznamo kot zimsko depresijo. Znaki so dokaj podobni simptomom depresije, pojavijo se upad interesa, motivacije, otožnost, brezvoljnost, moten ritem spanja, spremenjene prehranjevalne navade, lahko so prisotne tudi samomorilne misli, vendar simptomi ob prehodu v drugi letni čas izzvenijo. »Torej, če se simptomi pojavijo v času prehoda v jesen in izzvenijo do zime, potem lahko govorimo o sezonski motnji razpoloženja,« pojasnjuje dr. Saša Poljak Lukek, spec. zakonske in družinske terapije.


»Pojav te motnje jeseni povezujemo z zmanjševanjem dnevne svetlobe in s tem zmanjševanjem vnosa vitamina D,« nadaljuje sogovornica. »Za osebe, ki so ranljive, ta sprememba v okolju pomeni povečan stres v telesu, ki ga ne zmorejo obvladovati. To se najpogosteje kaže v porušenih osnovnih ritualih spanja in hranjenja.« Pomembni opozorilni dejavniki so izguba apetita, nespečnost, brezvoljnost, lahko se pojavi tudi občutno povečan apetit, pojasnjuje strokovnjakinja: »Ko opazimo te znake, je najprej treba pomisliti na možnost razvoja bolezni. V prvem koraku oseba ne išče pomoči pri svojih bližnjih, ampak se v večini primerov zapre v svoj svet otožnosti in brezvoljnosti. Vsak poskus pomoči druge osebe lahko doživi kot lastno nesposobnost in krivdo, kar jo še bolj porine v depresivno razpoloženje.«


Če posameznik že boleha za katero drugo motnjo, denimo odvisnostjo, anksioznostjo, in se pridruži še sezonska, je lahko izid slabši, zato je treba vsakršne simptome in spremembe v vedenju obravnavati resno. »Takrat je še toliko pomembneje, da posameznik čim prej poišče pomoč. Tudi pri sezonski motnji razpoloženja je treba upoštevati tako biološko kot socialno komponento bolezni. Če oseba očitno postane nefunkcionalna pri delu, socialnih stikih, celo pri skrbi zase, potem je prvi korak zdravniška pomoč,« poudarja dr. Poljak Lukekova in sklene: »Osebi se s farmakološko obravnavo omogoči, da se hormonsko ravnovesje v možganih vzpostavi nazaj in da je sposobna osnovnega funkcioniranja. Enako pomembna je tudi socialna komponenta. Oseba potrebuje sogovornika, ki je ne obsoja in ki ji pomaga razumeti stanje, v katerem se je znašla. Če najbližji tega ne morejo narediti, je pomembno, da si oseba poišče tudi psihoterapevtsko pomoč. Cilj terapevtske pomoči v tem primeru je, da oseba najprej razume svoje stanje, da prepoznava ogrožajoče dejavnike v sebi in svoji okolici in nato z novimi izkušnjami in razumevanjem sebe začne nadzorovati svoje življenje.«