Mladostniki imajo pravico do pubertete

Mladostništvo, obdobje med otroštvom in odraslostjo, je za mnoge sila težavno. Puberteta s hitro telesno rastjo in pojavom sekundarnih spolnih znakov še nekako gre, medtem ko je konec tega obdobja, ko mladostnik vstopa v odraslost, veliko težje predvidljiv in odvisen od različnih dejavnikov.


V tem obdobju mladostnik doživlja telesne spremembe, oblikuje socialno in spolno vlogo, čustveno se osamosvoji od staršev in vzpostavi stike z vrstniki. Oblikuje identiteto in odnos do sebe, sveta in življenja. Če ima težave na katerem koli področju, se lahko zaplete. Doživljati začne stiske, ki se kažejo kot konflikten odnos s starši, slaba samopodoba, težave v stikih z vrstniki, škodljive vrste vedenja, seveda pa lahko tudi zboli za katero od duševnih bolezni.


O težavah mladostnikov in o tem, kako jih prepoznati in reševati, smo se pogovarjali z Danijelo Moškov, dr. med., specialistko psihiatrije in psihoterapevtko, ki že četrt stoletja izvaja terapije z mladostniki. Zadnja leta pri svojem delu sodeluje s kineziologi, s katerimi so razvili psihokineziološko obravnavo, kombinacijo psihoterapije in intenzivne telesne vadbe, ki temelji predvsem na vajah za moč. Izkazala se je za izjemno učinkovito pri odpravljanju tudi najhujših motenj, kot so na primer motnje hranjenja.

Kaj mladostnika vodi v stiske?
Stiske delno izvirajo iz obdobja mladostništva, to je pač čas, ko se iščeš, preverjaš samega sebe, svojo samopodobo, sprejetost v okolju, iščeš, kam se lahko pozicioniraš v okolju, in podobno. Pri tem nekateri razvijejo vedenje, ki je lahko v očeh koga videti pretirano in bi ga označil motnjo, a je v resnici zgolj iskanje in preizkušanje meja, iskanje pozornosti, zlasti staršev, ki se dogaja istočasno z odmikom od njih. Poudarjam, to ni patološko stanje, vendar postane skrb vzbujajoče, ko pomembno vpliva na vsakodnevno delovanje mladostnika, ko na primer občuti preveč žalosti, zaskrbljenosti, negotovosti. Stiske pogosto nastanejo zato, ker mladostnikov ne poslušamo, niso slišani ne od staršev, učiteljev, trenerjev ali drugih pomembnih odraslih.

Vendar to niso bolezenska stanja?
Niso, seveda pa lahko mladostnik tudi zboli. Takrat govorimo o duševnih boleznih, ki so pogostejše pri mladostnikih, ki imajo težave že prej, imajo neugodno družinsko ozadje ali dedne in druge bolezni in ogrožujoče socialno okolje (revščina ...). Bolezen, ki se začne v tem obdobju, pogosto napove težave z duševnim zdravjem v odraslosti, zato je hitro in intenzivno zdravljenje tisto, ki najbolje prepreči težave v prihodnje. Depresivna in tesnobna stanja, prvi zagoni psihoz, odvisnosti, izrazito škodljiva vedenja so resna zdravstvena stanja, ki zahtevajo tudi bolnišnično zdravljenje in zdravljenje z zdravili.

Kdaj in zakaj se običajno pojavijo psihične motnje?
Motnje v tem obdobju so pogosto odgovor na to, kar se je mladostniku dogajalo v otroštvu, na primer zlorabe, slabi odnosi v družini in šoli, nekateri pa imajo seveda duševne bolezni in motnje že od prej. V obdobju mladostništva, ko otroci z motnjami v razvoju pridejo v puberteto, ki je obdobje velikih sprememb, tako telesnih kot psiholoških, pa se stanje bolezni ali motnje seveda poslabša.

Katere so najpogostejše motnje?
V tem obdobju na srečo ni veliko duševnih bolezni, pojavljajo pa se zlasti depresije, anksiozne in psihotične motnje, pri katerih so simptomi podobni kot pri odraslih. Tako pri motnjah kot pri stiskah je pomembno, koga ima mladostnik ob sebi, da mu pomaga čez težavno obdobje. Treba je opozoriti na preventivno delo, ki preprečuje nastanek težav tudi za mnogo let vnaprej. Zadovoljen mladostnik z dobro samopodobo bo namreč dobro opremljen za soočanje z življenjem, v dobrem in slabem.

Katere so rizične skupine za nastanek duševnih stisk in motenj?
Rizični so denimo otroci in mladostniki, ki so manj samozavestni, preveč zahtevni do sebe, otroci z motnjami pozornosti, ki niso imeli prave obravnave, otroci, katerih starši so preveč zahtevni ali pa jih dojemajo kot take, tisti z učnimi težavami, disleksijo, karakterno bolj občutljivi, ki so že od majhnega na isti dražljaj reagirali dramatično v primerjavi z drugimi, pa seveda tisti, katerih vedenjske in čustvene težave v njihovem otroštvu niso bile obravnavane na pravi način.

Kakšna je vloga staršev v tem težavnem obdobju?
Najprej povejmo, da za otroka in pozneje mladostnika niso pomembni le starši, svojo vlogo lahko odigrajo tudi drugi odrasli, na primer učitelji, športni trenerji, učitelji glasbe, stari starši. Vloga teh odraslih se začenja že mnogo prej, saj je za mladostnika zelo pomembno, s kakšnim občutkom varnosti je prišel v to burno obdobje. Občutek varnosti pa izvira iz primerne navezave na mamo, očeta ali druge pomembne odrasle, ki so mladostniku ta občutek dali ali pa tudi ne. V tem obdobju je osamosvajanje od staršev ena od nalog in temu služijo tudi konflikti med starši in mladostniki, ter razlike v njihovih pogledih na svet. Mladostnik počasi prepoznava, da so tudi starši samo ljudje, niso in ne morejo biti idealni in da je biti starš za njih le ena od vlog, ki jih imajo.

Kdaj je pravi trenutek, da poiščemo strokovno pomoč, kdaj smo prehitri ali prepozni?
Praviloma imajo starši kar dober občutek, da prepoznajo pravi trenutek, ko se je treba obrniti po pomoč. Ko zaznajo, da otrokove težave presegajo njihovo moč, da sami ne zmorejo več obvladovati težav, takrat je čas za pomoč. Če se čaka predolgo, se bolezenski simptomi preveč vlečejo: včasih ima tak mladostnik posebno vlogo v družini. Ko pridejo po pomoč za njega, se začnejo reševati težave v družini.

Se stiske današnjih mladostnikov razlikujejo od stisk, s katerimi so se soočali njihovi vrstniki pred nekaj desetletji?
Zdi se mi, da ni bistvene razlike, vsaj vsebinsko so zelo podobne kot nekoč, spremenila pa se je oblika. Opažamo, da sta se preobremenjenost in pregorevanje, ki sta nekoč prizadela praviloma odrasle, premaknila v zgodnejše obdobje, tako da se s tem srečujemo tudi pri mladostnikih in celo otrocih. Opozorila bi še na telesne bolezni oziroma težave, ki jih pogosto pripisujemo psihi. Tudi mladostniki lahko telesno zbolijo in nevarno je, če jih ne jemljemo resno, na primer pri hormonskih motnjah ali zgodnjem razvoju avtoimunskih bolezni, pri katerih so lahko psihični simptomi celo izrazitejši od telesnih. Podobno je tudi v primeru poškodb, zlasti pri športnikih ali plesalcih, ki pri okrevanju potrebujejo ne le fizično, temveč tudi psihološko podporo in je pomembno, da imajo ob sebi ljudi, ki jim dajejo trdnost.

Kakšna je vloga terapevta pri mladostniku?
Ta vloga je kompleksna, zlasti pa terapevt predstavlja most med mladostnikom in starši. V obdobju mladostništva namreč starši in otroci pridejo pogosto v konflikt in terapevt lahko uspešno pomaga, da se razrahlja. Družina se skozi znanja in veščine, ki jih pridobijo med terapijo, nauči, kako sobivati. Mladostniki, ki trpijo za psihičnimi boleznimi oziroma motnjami, potrebujejo psihoterapevtsko zdravljenje, včasih tudi s podporo zdravil, medtem ko se s stiskami spopadamo predvsem s terapevtskim pogovorom. Pomembno je, da ima mladostnik podporo v domačem okolju, potrebuje več ramen, na katera se lahko nasloni.

Kam po pomoč, ko opazimo, da je naš otrok oziroma mladostnik v težavah in mu sami ne moremo več pomagati?
Najprej poskušajmo najti rešitev v svojem okolju. Včasih lahko že pediater ali šolski zdravnik s pogovorom naredi ogromno, obrnimo se tudi na šolske svetovalne službe, v pomoč so lahko razrednik, športni trener, učitelj inštrumenta, športni pedagog v šoli, skratka odrasli, s katerimi je otrok tudi sicer v stiku in jim pogosto zaupa. Če tu ni rezultatov, je treba poiskati pomoč v okviru zdravstvenega sistema, bodisi v dispanzerju za mentalno zdravje, ki deluje v okviru zdravstvenega doma, bodisi v ambulanti za otroke in mladostnike. V Ljubljani in Mariboru delujeta klinična oddelka za otroke in mladostnike, seveda lahko poiščemo tudi ustreznega psihoterapevta. Pri kompleksnih težavah je priporočljivo sodelovanje psihiatra in psihologa oziroma psihoterapevta z drugimi strokovnjaki. Pomembno je kompleksna, celostna, hitra in učinkovita obravnava, cilj terapije pa je, da mladostnik postane bolj odporen proti stresu, suveren, sproščen in miren, da se ga razbremeni, da si lahko vzame čas, da se spočije, naspi, da ne dela nič, vendar na zdrav način, ne na primer z zlorabo alkohola ali drugih drog, prava stvar je šport, če se seveda z njim ne pretirava.

Pretirava? Niso današnji mladostniki praviloma premalo telesno aktivni?
Morda v povprečju, vendar se lahko tudi s športom pretirava in se ga zlorablja. Poznamo obsesivna vedenja, povezana s športom, na primer pri motnjah hranjenja, ki jim je skupno to, da želi oboleli nadzorovati telesno težo, pogosto v kombinaciji stradanja in pretirane telesne vadbe. Šport se lahko uporablja tudi za umiritev notranjega nemira, saj telesna aktivnost zmanjša prag za izločanje stresnega hormona kortizola.

Kako lahko opremimo mladostnika, da se bo kar se da uspešno izognil motnjam in stiskam?
Pomembni so občutek varnosti v primarnem okolju, občutek sprejetosti in zavedanje, da se lahko obnašamo kot mladostnik, z vsemi pripadajočimi muhami, ki se odraslim morda zdijo nedopustne. Zelo pomembna preventiva je telesna aktivnost, izkušnje pa kažejo, da se da z vadbo narediti čudeže tudi pri zdravljenju oziroma odpravljanju motenj. Dejstvo je, da se telesno zdrav in krepak človek, ne le mladostnik, lažje spopada z vsakodnevnim stresom, tako doma kot v šoli in tudi zunaj teh okvirov.

To je lahko problem, saj vadb za mlade, ki ne trenirajo resno nekega športa, ni prav veliko.
To je res, zato je potrebna tudi lastna pobuda. Izkušnje kažejo, da so izjemno učinkovite vaje z utežmi, s katerimi, povedano preprosto, človek okrepi podvozje. Z vajami za moč okrepimo celotno telo, kar je odlična osnova tudi za druge športe, na primer tek ali kolesarjenje, človeku pa da tudi psihično moč in stabilnost. Že nekaj let sodelujem v skupini, kjer izvajamo tako imenovano psihokineziološko obravnavo, ki se človeku posveča celostno, obravnava glavo, psiho in telo, deluje pa tako preventivno kot kurativno, tudi na področju psihičnega zdravja. Recept je preprost, ko je človek telesno obremenjen, preneha pestovati negativne misli, saj se v danem trenutku ukvarja s tem, kako bo denimo dvignil rit iz počepa.


Zanimivo je, da s to obravnavo dosegamo odlične rezultate tudi pri zdravljenju motenj hranjenja, kjer se zdi, da je zaradi fizične oslabelosti šport zadnja stvar, ki bi jo bolniku lahko svetovali. Če mladostnik, ki se spopada s stiskami ali motnjami, dela v skupini, je korist večkratna. Telesni vadbi se namreč pridruži zdrav način socializacije, v družbi z ljudmi, ki počnejo podobno, ne da bi tekmovali. Skratka, telesna aktivnost, ob kateri ne razmišljaš o stiskah, pripelje do boljšega počutja, tako fizičnega kot psihičnega. Seveda pa je zelo pomembno, da se s telesno vadbo ne pretirava.