Mnogi obrazi anksioznosti: normalno je, da vsi občasno občutimo tesnobo

Ko pomislite na tesnobo, verjetno pomislite tudi na najočitnejše znake, kot so strah, napetost, težave s koncentracijo, pospešeno bitje srca, znojenje, slabost, cmok v grlu. Toda anksioznost se lahko manifestira na številne načine, od katerih se mnogih niti ne zavedamo. A tudi ti lahko še kako ovirajo naša življenja, in to na načine, ki se jih niti ne zavedamo.

Večina nas o sebi noče misliti, da smo tesnobni, saj to velja za slabost, šibkost, tudi osebni neuspeh. Povsem normalno je, da vsi občasno občutimo tesnobo, a pomembno je, da jo prepoznamo, saj le tako lahko preprečimo, da bi vplivala na naše življenje.

Ves čas načrtujete, čim manj situacij prepuščate naključju, vnaprej razmišljate o težavah, ki bi se lahko pojavile, denimo zastoji na cesti, pomanjkanje parkirišč. Mogoče sami sebe prepričujete, da ste radi pripravljeni na vse, a vodi vas strah, da bi šlo lahko kaj po zlu, če ne boste o vsem razmislili vnaprej. Podobno iščete predvidljivost v vsem, kar počnete, od urnika do obrokov in celo odnosov. Normalno je, da iščemo uteho v rutini, a se zlahka ujamemo v kolesje, v cono udobja. Posledično zamudite veselje, ki ga lahko najdete zunaj uhojene poti.

Ko imate nekaj prostega časa, ga zapolnite z najrazličnejšimi dejavnostmi. Takoj dvignete telefon, ko zazvoni, nemudoma preverite elektronsko pošto, preberete novico. Skratka, poskušate utišali vznemirjenost, ki se pojavi v raztresenem umu.

Naj gre za službo, pospravljanje kuhinje, objavo na instagramu: dovolj dobro ne zadostuje, biti mora preprosto popolno. Včasih gre res le za pozornost do podrobnosti, a pogosteje se za tem skriva strah, da bi naredili kaj narobe in razočarali druge.

Morda zavračate priložnosti za druženje ali se jim izogibate, si rečete, da niste razpoloženi, se vam ne ljubi, ali da ste pač bolj vase zaprti. A ko prepoznate socialno anksioznost, začnete prepoznavati tudi številne načine, na katere nadzoruje vaše odločitve. Anksioznost se pogosto manifestira tudi fizično, denimo kot mišična napetost. Čeprav morda ne čutite tesnobe, vaše telo čuti in kaže drugače: čeljust je stisnjena, ramena napeta. Nikakor ne marate tvegati – ne na delovnem mestu ne v odnosih. Za obotavljanjem se skriva strah pred ranljivostjo, zato raje ostajate na varni strani, kar bi lahko nekoč obžalovali, ko se boste ozrli na življenje, ki ste ga živeli.

Če ste se v čem od napisanega prepoznali, to ni nič slabega. Poiščite načine, s katerimi boste postopoma začeli spremembe: najpomembnejši je začetek, sčasoma bo laže. Zgradite si življenje, ki ga ne bo definirala tesnoba, temveč tisto, kar je za vas pomembno.