Modra, a užitna

Kostanjasti goban imena ni dobil, ker bi rasel pod kostanji, nanaša se na barvo klobuka, ki je rjava oziroma barve kostanja. Bet je ena značilnost te vrste, saj ni pretirano gladek, nima mrežice, ampak je podolžno narebran s plitvimi grebenčki ali črtami in pogosto ukrivljen.


Prvi je gobo leta 1821 opisal švedski mikolog Elias Magnus Fries in jo imenoval Boletus badius. Leta 1931 je nato Gilbert vrsto imenoval Xerocomus badius, 2014. pa ji je Alfredo Vizzini dal današnje latinsko ime Imleria badia. Od prvega imenovanja je goba spremenila ime še nekajkrat, slovensko je ostajalo ves čas enako, kostanjasta polstenka, danes pa se imenuje kostanjasti goban. Ker se je spremenilo tudi generično ime v Imleria, ki ga je oblikoval belgijski mikolog Louis Imler (1900–1993), se bo morda moralo spremeniti tudi slovensko ime. Ime vrste badia pa pomeni rdečkasto rjavo barvo.

Prijeten okus

Klobuk ima premera od 5 do 15 cm, je mesnat, mlad polkrožen in s spodvihanim robom, pozneje se zravna in postane blazinast. Površina je najprej žametasta, kmalu pa postane gladka, po vlažnem vremenu svetleča in mazava, kostanjasto rjave do rdečkasto rjave barve. V starosti nekoliko obledi. Trosovnica je v obliki luknjic, mlada je bela do rumena, pozneje postaja olivno rjave barve. Cevke so dolge, pri betu zaokrožene in imajo sprva zelo drobne, belkaste luknjice, ki kmalu porumenijo, na pritisk pa postanejo kmalu zeleno modre. Bet je od 5 do 10 cm visok in od 1,5 do 4 cm debel. Mlad je trebušaste oblike, kmalu postane valjast in podolžno narebran oziroma črtast. Je poln, trd, pogosto ukrivljen, gladek, bolj ali manj rjave barve, vendar brez mrežice. Meso je belo do rumenkasto, pod kožico klobuka in v betu je rahlo rjavo. Na prerezu hitro postane zeleno modro. Mlado je čvrsto, šele v starosti se zmehča in postane spužvasto. Vonj in okus sta prijetna, po gobi.

Vsestransko uporabna

Raste od sredine poletja do pozne jeseni posamično ali v skupinah, najraje pod smrekami. Najdemo jo tudi v mešanih gozdovih. Je zelo pogosta goba, vendar je nabiralci ne poznajo prav dobro, zato jo velikokrat najdemo prevrnjeno. Goba je užitna, vsestransko uporabna (kuhana, pečena …) in zelo okusna. Mlade lahko vlagamo tudi v kis.

Velikokrat mi nabiralci pošiljajo slike kostanjevke in sprašujejo, ali je užitna. Najbolj jih moti to, da zeleni oziroma modri: po starih verovanjih je vse, kar modri ali zeleni, strupeno. Seveda ni tako. Modrenje nastane zaradi hitre oksidacije mesa pri prerezu ali ob dotiku, ko se goba malo poškoduje in ko pride meso v stik z zrakom. Takšnih modrečih vrst je med gobani, ki so užitni ali pogojno užitni, pri nas še precej, na primer fehtnerjev goban (užitna), žametasti goban (pogojno užitna), queletov goban (pogojno užitna), modreči bledotrosnik (užitna, vendar zavarovana goba) in še nekaj jih je. Vendar je zaradi drugih vrst iz drugih rodov, ki tudi lahko modrijo in so morda celo strupene, res potrebna pazljivost pri nabiranju gob, še posebno če jih ne poznamo dobro. No, kostanjevka je ena tistih vrst, ki je kljub modrenju zelo užitna in uporabna goba. Če niste prepričani, da ste nabrali pravo, pošljite sliko poznavalcu, ta bo gobo pravilno določil, povedal lastnosti in svetoval, kako jo uporabiti.

Pa nikar ne bodite preveč korajžni: nabirajte le tiste gobe, ki jih sami dobro poznate! Kajti zastrupitve zaradi uživanja ne dovolj znanih vrst gob so precej pogoste. Ana Ivanovič