Ti dve modri gobi sta užitni (FOTO)
Ime kostanjasti goban ali kostanjasta polstenka je preteklost, zdaj ima ta goba novo slovensko ime kostanjasti polstenovec in novo latinsko ime Imleria badia. Nabiralci jo seveda poznajo pod imenom kostanjevka in jo bom tako tudi imenovala. Prvi jo je leta 1821 opisal švedski mikolog Elias Magnus Fries in jo imenoval Boletus badius. Leta 1931 je Gilbert vrsto imenoval Xerocomus badius, leta 2014 pa ji je Alfredo Vizzini dal današnje latinsko ime Imleria badia. Od prvega imenovanja leta 1821 je goba nekajkrat spremenila ime, slovensko ime pa je ostajalo vseskozi enako. Ker se je spremenilo tudi generično ime v Imleria, ki ga je oblikoval belgijski mikolog Louis Imler (1900–1993), se je tudi pri nas spremenilo ime v kostanjasti polstenovec.
Klobuk ima premera od 5 do 15 cm, je mesnat, mlad polkrožen in s spodvihanim robom, kasneje se zravna in postane blazinast. Površina je najprej žametasta, kmalu pa postane gladka, po vlažnem vremenu svetleča in mazava, kostanjasto rjave do rdečkasto rjave barve. V starosti nekoliko obledi. Trosovnica je v obliki luknjic, mlada je bela do rumena, kasneje postaja vedno bolj olivno rjava. Cevke so dolge, pri betu zaokrožene in imajo sprva zelo drobne, belkaste luknjice, ki kmalu porumenijo, na pritisk pa postanejo kmalu zeleno-modre. Bet je od 5 do 10 cm visok in do 4 cm debel.
Mlad je trebušast, kmalu postane valjast in podolžno črtast. Je poln, trd, pogosto ukrivljen, gladek, rjavkaste barve in brez mrežice. Meso je belo do rumenkasto, pod kožico klobuka in v betu rahlo rjavo. Na prerezu postane hitro zeleno-modro. Mlado je čvrsto, šele v starosti se zmehča in postane spužvasto. Vonj in okus sta prijetna, po gobi. Raste od sredine poletja do pozne jeseni posamično ali v skupinah, najraje pod smrekami. Najdemo jo pa tudi v mešanih gozdovih. Je zelo pogosta goba, vendar je nabiralci ne poznajo prav dobro, zato jo najdemo velikokrat prevrnjeno: vzrok je njeno modrenje ob prijemu in na prerezu, vendar je več užitnih gob, ki modrijo. Goba je užitna, vsestransko uporabna (kuhana, pečena …) in zelo okusna. Mlade lahko vlagamo tudi v kis.
Zaradi razpokanega klobuka rdečkastemu polstencu ponekod rečejo razpokani goban.
Razpokani jurček
Rdečkasti polstenec (Xerocomellus chrysenteron) je leta 1789 prvi opisal in poimenoval slavni francoski botanik mikolog Jean Baptiste Francois Pierre Bulliard, ki ga je sprva imenoval Boletus communis. Leta 1791 je spremenil specifični epitet v chrysenteron in po različnih spremembah generičnega/specifičnega imena v naslednjih približno 200 letih se rdeča razpokana cevarka zdaj imenuje Xerocomellus chrysenteron, in sicer po objavi češkega mikologa Josefa Šutare leta 2008, ki je podrobno proučil morfološki značaj tega in drugih sorodnih cevark, odkar je to dodatno podprto s študijami DNK.
Klobuk ima premera do 10 cm širok, mlad je polkrožne oblike in temno rjave barve ter žametast. Kmalu mu koža razpoka, zato ga ponekod v svetu imenujejo razpokani jurček oziroma goban. Nato se razpre in postane svetlejši, rdeče rjave do rožnat na obrobju. Rožnate barve so tudi razjede od polžev in razpoke. Trosovnica je luknjičasta, cevke so rumene, prav tako luknjice, ki so pri starih gobah večje in na pritisk pozelenijo. Bet je do 8 cm visok, ne ravno debel. Je rumen in posut s koralno rdečimi vlakni, ki mu dajejo videz rabarbare. Je gladek, poln, v dnišču bel. Meso je rumenkasto, na prerezu zelo modri, je prijetnega vonja in malo kislega okusa. Raste od konca poletja do jeseni pod iglavci, običajno v velikih skupinah. Je zelo pogosta, užitna goba, uporabna predvsem mlada, ko je še bolj čvrsta. Pa dobro bero vam želim!
Vonj in okus kostanjevke sta prijetna, po gobi.
