Modrikasta golobica spremenljivih barv

Modrikasta golobica Russula cyanoxantha je ena izmed golobic, pri katerih nam barva klobuka pri določanju pomaga zelo malo ali nič. Čeprav najpogosteje najdemo to vrsto z rdečkasto modrikastim vijoličnim odtenkom, je na primer podvrsta peltereaui (pelterojeva oblika) popolnoma zelena. Po novi terminologiji tudi ta vrsta spada med Russula cyanoxantha. Barve modrikaste golobice vključujejo rdečkaste, vijoličaste, rjave, rumene, sive, modre odtenke in še katerega. Zato je marsikdaj podobna drugemu rodu in vrsti, na primer mušnicam. Vrsto je leta 1762 opisal Jacob Christian Schäffer in ji dal ime Agaricus cyanoxynthus. Leta 1863 jo je veliki švedski mikolog Elias Magnus Fries poimenoval Russula, vrsta je postala Russula cyanoxantha in od takrat se ime ni spremenilo.

Blagega okusa

Kot sem že navedla, nobena goba nima tako spremenljivih barv klobuka, zato jo gobarji radi zamenjajo. Po domače jo imenujejo tudi sivka, kot še nekaj drugih sivkasto zelenkastih modrikastih vrst iz tega rodu.

Klobuk ima premera od pet do 15 cm, najprej je izbočen, z zelo spodvihanim robom, kmalu se na sredini udre, obrobje se zravna in pri starih gobah nekoliko spodviha. Kožica je gladka, v vlažnem vremenu lepljiva, rožnato vijolične, modrikaste do zelene ali olivno zelene barve ali še v katerem drugem odtenku. Kožica se lahko lupi vse do sredine klobuka.

Lističi so beli, gosti, mehki in prožni ter pripeti na bet. Ta je od štiri do 15 cm visok in enega do tri centimetre debel, valjaste oblike, poln, v dnišču zožen, bele barve in gladek. Včasih je modrikasto ali vijoličasto nadihnjen in dokaj prožen. Meso je belo, debelo, krhko in pod kožico klobuka rahlo rožnato ali vijoličasto. Nima posebnega vonja, je pa prijetnega blagega okusa.

Strupena zamenjava

Raste skupinsko v mešanem gozdu, pod listavci in iglavci, od začetka poletja vse do pozne jeseni. Je zelo pogosta goba. Zamenjamo jo lahko z užitno rjavo zeleno golobico. Nekateri jo zamenjajo tudi z zelenkasto golobico, ki pa je zelo drugačna. Nepazljivi gobarji, ki pobirajo in režejo le klobuke, jo lahko – in iz izkušenj vemo, da tudi jo – zamenjajo s smrtno strupeno zeleno mušnico (Amanita phalloides). Primer imam celo v družini, na srečo brez posledic.

Modrikasta golobica je užitna, odlična, vsestransko uporabna za najrazličnejše jedi in tudi za konzerviranje. Golobicam pred uporabo kožico olupimo, da se na toploti ne spodviha, kar jedi ne daje ravno prijetnega videza. Jaz modrikasto golobico najraje paniram in ocvrem, kot tudi vse preostale užitne golobice. So boljše od dežnikaric, saj so bolj kompaktne. Potrebujemo le sol, moko, jajca, parmezan in olje za cvrtje. Zraven lahko postrežemo solato in kosilo je pripravljeno. Seveda se golobice pripravljajo na različne načine, tudi v omakah z mesom, in so še posebno dobre, saj so blagega okusa in ne prevladajo okusa mesa kot denimo gobani. Pa dober tek!

In ne pozabite, nabirajte le tiste gobe, ki jih dobro poznate!