Možgani naj ves čas migajo

Zagotovo se vam je že kdaj zgodilo, da ste kaj pozabili. Morda ime znanca, ki ga srečate na ulici, ali pa se nikakor ne spomnite, kam ste odložili avtomobilske ključe. V večini primerov gre za posledico utrujenosti ali preobremenjenosti z vsakodnevnimi zadevami, kar seveda ne govori o tem, da bi se kaj resnega dogajalo z vašim spominom. Bolj problematično pa zna biti takrat, ko je takšnega pozabljanja iz dneva v dan več in ko vpliva na vaše vsakodnevno življenje. Strokovnjaki pravijo, da bi v takem primeru že lahko govorili o prvih znakih demence oziroma kronične napredujoče možganske bolezni, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje.

Kako prepoznati razliko med pozabljanjem in demenco, dobro ponazorijo tudi v slovenskem združenju za pomoč pri demenci Spominčica – Alzheimer Slovenija, kjer so predstavili prvih 10 znakov, ki kažejo na demenco. Prvi, kot že rečeno, je postopna izguba spomina. Sledijo težave pri govoru, ko posameznik nenehno išče prave besede. Na demenco lahko kažejo tudi osebnostne in vedenjske spremembe in upad intelektualnih funkcij ter nezmožnost presoje in organizacije. Posamezniki se začnejo soočati tudi s težavami pri vsakodnevnih opravilih, iščejo, izgubljajo ter prestavljajo stvari. Težave imajo tudi pri krajevni in časovni orientaciji, za prve znake demence pa je značilno tudi neskončno ponavljanje enih in istih vprašanj. Pa tudi spremembe čustvovanja in razpoloženja ter zapiranje vase in izogibanja družbi.

Odvisni od svojcev

Še vedno velja, da najpogosteje zbolijo ljudje, starejši od 65 let, čeprav so lahko tudi mlajši. Pri njih se demenca lahko pojavi, ko zaradi hujše poškodbe ali bolezni pride do uničenja možganskih celic. Kot so zapisali na spletni strani idrijske psihiatrične bolnišnice, za demenco zboli približno odstotek ljudi pred 65. letom starosti, po 65. letu pa ta odstotek strmo raste. »Po 90. letu starosti bolezen prizadene kar 60 odstotkov ljudi,« še zapišejo.

Ko je govor o demenci, beseda hitro nanese tudi na alzheimerjevo bolezen. »Več kot 60 odstotkov vseh bolnikov z demenco ima alzheimerjevo bolezen,« pojasnjujejo v Spominčici. Omenjeno bolezen delimo na dve obliki: tako imenovano zgodnjo, ki je značilna za osebe do 65. leta starosti, in pozno obliko po 65. letu starosti. »Izid je slabši pri zgodnji obliki, saj bolezen hitreje napreduje. Pri tej obliki ima pomembno vlogo genska nagnjenost za razvoj bolezni,« pojasnijo v idrijski psihiatrični bolnišnici.
Alzheimerjeva bolezen se začne neopazno: z motnjami spomina, največkrat za sveže dogodke. Počasi se začnejo pojavljati tudi težave s pozabljivostjo in zbranostjo. Bolniki zanikajo težave, četudi jim vedno bolj otežujejo življenje. »Upirajo se vsaki spremembi, njihov interesni krog se oži, sposobnost abstraktnega mišljenja in drugih višjih možganskih dejavnosti se manjša, osebnostne poteze se spremenijo,« naštevajo v Spominčici in nadaljujejo, da se pozneje pogosto pojavljajo tudi zapleti osnovne bolezni, kot so vznemirjenost, halucinacije, ponavljajoči se zaposlitveni nemir in epileptični napadi. »V zadnjem stadiju so bolniki povsem nebogljeni in v celoti odvisni od pomoči okolice pri zagotavljanju osnovnih življenjskih funkcij in varnosti,« še dodajo. Od začetnih težav pa do smrti mine od tri do 20 let, povprečno od 10 do 15. Podobno se dogaja tudi pri demenci. Osebe počasi izgubijo sposobnost samostojnega opravljanja vsakodnevnih opravil in potrebujejo nenehno podporo in pomoč svojcev ter negovalnega osebja.

Pomembno zgodnje odkrivanje bolezni

Tako demence kot alzheimerjeve bolezni zdravniki še ne morejo ozdraviti. Lahko le lajšajo nekatere posledice. »Večina predpisanih zdravil za demenco bolezni ne zdravi, upočasnijo le njeno napredovanje in za nekaj časa izboljšajo simptome bolezni. Zdravila so učinkovitejša, če so predpisana v zgodnejši fazi,« pojasnjujejo v idrijski psihiatrični bolnišnici in poudarijo, da je zato njeno zgodnje odkrivanje zelo pomembno. V Spominčici povedo, da se alzheimerjeve bolnike zdravi s pomočjo zdravil, ki zmanjšajo delovanje encima, ki razgrajuje acetilholin. S tem dosežejo povečanje količine razpoložljivega acetilholina v možganih. »Znano je, da propadejo predvsem tiste živčne celice, ki uporabljajo za prenos informacij acetilholin,« razložijo in dodajo, da zdravljenje priporočajo zlasti pri začetnih in srednje napredujočih oblikah bolezni.