POSEBNOST
Mravljam kradli jajčeca za zdravilne namene (FOTO)
Vas Skomarje, razložena po pobočju južnega Pohorja, je zelo posebna.
Odpri galerijo
Koničasti lopatki za nabiranje mravljinčjih jajčec
Staro jedro leži na višini 944 m, kar Skomarje uvršča med najvišje ležeča strnjena naselja v državi. Skupina stavb s prvima dvema skomarskima hišnima številkama okrog Ošlakove kovačije pa stoji že precej nižje, ob Dravinji in cesti med Zrečami in Roglo. Možnost izrabe vodne energije za pogon različnih naprav je ob koncu 18. stoletja spodbudila nastanek kovačije, žage in mizarske delavnice. Kovačija je bila po obnovi uvrščena v register tehnične kulturne dediščine.
Najstarejša spomeniško zaščitena stavba na Skomarju, cerkev sv. Lamberta, stoji na pomolu na zahodnem robu vaškega jedra in je lahko prva točka sprehoda po vasi. Baročna naslednica gotske in še prej lesene cerkve je bila prvič omenjena že leta 1157. Okrasili so jo domači mojstri, širša javnost pa jo je spoznala, ko je slovenska televizija leta 1988 iz nje prvič neposredno prenašala polnočnico.
Večino teh podatkov lahko obiskovalec prebere na tabli pod lipo pred cerkvijo, še veliko več pa lahko izve od Magde Drozg, predsednice Turističnega društva Skomarje. Druga postaja v njenem spremstvu na poti proti središču vasi je nekdanje župnišče, faruf. V stavbi, eni starejših v vasi, so po obnovi predstavili bivalno kulturo s preloma v 20. stoletje ter uredili zbirko Jurija Vodovnika (1791–1858).
Ta bistri in šegavi ljudski pesnik in igralec, tkalec ter zvonar in spremljevalec vaškega župnika na njegovih pohorskih poteh je bil vsekakor najznamenitejši Skomarjan. Bil je sodobnik Franceta Prešerna in Antona Martina Slomška; prvega najbrž ni poznal, čeprav je utegnil prebrati kakšno njegovo pesem, drugega pa zagotovo je. Še več, ko je bodoči škof služboval v Novi Cerkvi pri Vojniku, mu je Jurij nosil v pregled svoje pesmi in on jih je popravljal ter nekaj objavil v almanahu Drobtinice. Njegovo delo je v knjigi Jest sem Vodovnik Juri temeljito raziskal etnomuzikolog Igor Cvetko.
Skomarje slovi po bogatem kulturnem življenju. Aprila imajo v spomin na rojstni dan svojega pesniškega kronista kulturni praznik, Jurijevo nedeljo, največji krajevni praznik pa je lepa nedelja, 18. avgusta, na god farnega zavetnika sv. Lamberta.
Po nekaj minutah zložne hoje se znajdemo na cilju: na desni strani stoji nekdanja šola, zdaj Taborniški dom s prostori za folklorno skupino in kulturne prireditve, levo malce navkreber pa Skomarska hiša, pravi biser pohorske kmečke arhitekture 19. stoletja. Domačijo, po nekdanjih lastnikih imenovano tudi Štrucova hiša, so postavili leta 1803 – o čemer priča letnica na stropnem tramu v prostorni hiši. Malo više stoji hlev, ki še čaka obnove, desno pa nekaj mlajša, še naseljena Štrucova koča s prizidano kapelico.
S skodlami prekrita Skomarska hiša je pomembna zaradi celovite ohranjenosti, za kar je, tako kot pri župnišču – obe stavbi sta bili že močno načeti – najzaslužnejši vodja strokovne obnove etnolog Vito Hazler. V prostorni kuhinji, kamor se pride iz veže, se da slediti posodabljanju hiše, zlasti razvoju kurišč od poznosrednjeveškega dimničnega ognjišča prek črne kuhinje in krušne peči do štedilnika. Krušna peč ima dve odprtini za peko kruha in pripravo drugih jedi. »Večjo je po izročilu uporabljala gospodinja, manjšo pa nevesta, ta mlada, ki se je še učila, in da si ne bi bili napoti,« napol v šali pove vodnica.
V hiši je desno od krušne peče vhod v manjšo sobo, staršem namenjen štiblc, ki je zdaj Vodovnikova spominska soba s knjigami in slikami, ki jih je navdihnil. Prešnice, prostora za stiskanje mošta v zgornjem delu hiše, ni bilo mogoče restavrirati, nanj in na druge dejavnosti na domačiji pa spominjajo različne večinoma lesene naprave, orodja in drugi predmeti.
Čemu je na primer služila iz lesa izdolbena lopatka, podobna veliki žlici, obiskovalec sam zlepa ne bi uganil. Magda Drozg rada razloži: »Z njo so nekateri domačini iz notranjosti velikih mravljišč, da jih ne bi uničili, grebli mravljinčja jajčeca, ki so jih pred razmahom farmacije odkupovali lekarnarji za svoje zdravilne pripravke. To početje – z domiselnim ločevanjem jajčec od mravelj in smrekovih iglic – je bilo strogo prepovedano, vendar je dobro plačilo odtehtalo tudi tri mesece zapora …« Iztok Ilich
Najstarejša spomeniško zaščitena stavba na Skomarju, cerkev sv. Lamberta, stoji na pomolu na zahodnem robu vaškega jedra in je lahko prva točka sprehoda po vasi. Baročna naslednica gotske in še prej lesene cerkve je bila prvič omenjena že leta 1157. Okrasili so jo domači mojstri, širša javnost pa jo je spoznala, ko je slovenska televizija leta 1988 iz nje prvič neposredno prenašala polnočnico.
Skomarsko hišo so postavili leta 1803.
Večino teh podatkov lahko obiskovalec prebere na tabli pod lipo pred cerkvijo, še veliko več pa lahko izve od Magde Drozg, predsednice Turističnega društva Skomarje. Druga postaja v njenem spremstvu na poti proti središču vasi je nekdanje župnišče, faruf. V stavbi, eni starejših v vasi, so po obnovi predstavili bivalno kulturo s preloma v 20. stoletje ter uredili zbirko Jurija Vodovnika (1791–1858).
Ta bistri in šegavi ljudski pesnik in igralec, tkalec ter zvonar in spremljevalec vaškega župnika na njegovih pohorskih poteh je bil vsekakor najznamenitejši Skomarjan. Bil je sodobnik Franceta Prešerna in Antona Martina Slomška; prvega najbrž ni poznal, čeprav je utegnil prebrati kakšno njegovo pesem, drugega pa zagotovo je. Še več, ko je bodoči škof služboval v Novi Cerkvi pri Vojniku, mu je Jurij nosil v pregled svoje pesmi in on jih je popravljal ter nekaj objavil v almanahu Drobtinice. Njegovo delo je v knjigi Jest sem Vodovnik Juri temeljito raziskal etnomuzikolog Igor Cvetko.
Magda Drozg je predsednica Turističnega društva Skomarje.
Skomarje slovi po bogatem kulturnem življenju. Aprila imajo v spomin na rojstni dan svojega pesniškega kronista kulturni praznik, Jurijevo nedeljo, največji krajevni praznik pa je lepa nedelja, 18. avgusta, na god farnega zavetnika sv. Lamberta.
Po nekaj minutah zložne hoje se znajdemo na cilju: na desni strani stoji nekdanja šola, zdaj Taborniški dom s prostori za folklorno skupino in kulturne prireditve, levo malce navkreber pa Skomarska hiša, pravi biser pohorske kmečke arhitekture 19. stoletja. Domačijo, po nekdanjih lastnikih imenovano tudi Štrucova hiša, so postavili leta 1803 – o čemer priča letnica na stropnem tramu v prostorni hiši. Malo više stoji hlev, ki še čaka obnove, desno pa nekaj mlajša, še naseljena Štrucova koča s prizidano kapelico.
S skodlami prekrita Skomarska hiša je pomembna zaradi celovite ohranjenosti, za kar je, tako kot pri župnišču – obe stavbi sta bili že močno načeti – najzaslužnejši vodja strokovne obnove etnolog Vito Hazler. V prostorni kuhinji, kamor se pride iz veže, se da slediti posodabljanju hiše, zlasti razvoju kurišč od poznosrednjeveškega dimničnega ognjišča prek črne kuhinje in krušne peči do štedilnika. Krušna peč ima dve odprtini za peko kruha in pripravo drugih jedi. »Večjo je po izročilu uporabljala gospodinja, manjšo pa nevesta, ta mlada, ki se je še učila, in da si ne bi bili napoti,« napol v šali pove vodnica.
Cerkev sv. Lamberta
V hiši je desno od krušne peče vhod v manjšo sobo, staršem namenjen štiblc, ki je zdaj Vodovnikova spominska soba s knjigami in slikami, ki jih je navdihnil. Prešnice, prostora za stiskanje mošta v zgornjem delu hiše, ni bilo mogoče restavrirati, nanj in na druge dejavnosti na domačiji pa spominjajo različne večinoma lesene naprave, orodja in drugi predmeti.
Čemu je na primer služila iz lesa izdolbena lopatka, podobna veliki žlici, obiskovalec sam zlepa ne bi uganil. Magda Drozg rada razloži: »Z njo so nekateri domačini iz notranjosti velikih mravljišč, da jih ne bi uničili, grebli mravljinčja jajčeca, ki so jih pred razmahom farmacije odkupovali lekarnarji za svoje zdravilne pripravke. To početje – z domiselnim ločevanjem jajčec od mravelj in smrekovih iglic – je bilo strogo prepovedano, vendar je dobro plačilo odtehtalo tudi tri mesece zapora …« Iztok Ilich
