Na arašide alergični vse življenje

Vsaka alergija je odziv telesa oziroma njegovega imunskega sistema na določene tujke iz okolja, ki so za telo načeloma neškodljivi. Pri alergiji na hrano so takšni tujki beljakovine ali določena aminokislinska zaporedja. Kot pravi Jernej Ogrin, diplomirani inženir živilstva in prehrane z Zavoda SpoznajPrehrano, gre pri alergiji na hrano predvsem za pretiran odziv telesa na nekaj, kar smo pojedli. Pogoj za alergijski odziv je vsebnost določene, lahko tudi zelo majhne količine beljakovinskih molekul v zaužiti hrani. »Tako ne moremo biti alergični na mlečni sladkor oziroma laktozo. Laktoza je po svoji sestavi ogljikov hidrat, ne beljakovina – niti v teoriji in s tem v praksi ni mogoča alergija na laktozo. Občutljivost posameznikov na laktozo zato imenujemo laktozna intoleranca, ne alergija na laktozo.«

Izločevalna dieta

Simptomi so lahko različni. Da gre za alergijo, lahko posumimo, če se isti simptomi pojavijo večkrat ob uživanju iste hrane. »Poznamo blage simptome, kot so srbečica s prisotno koprivnico ali brez nje, kožni izpuščaji, otekanje različnih delov telesa in slabost z možnim bruhanjem. Najhujši pa je anafilaktični šok, ki je lahko za alergika usoden,« pravi sogovornik in dodaja, da je samodiagnoza alergije na hrano brez medicinskih pristopov zelo težka.


Postavitev diagnoze ni enostaven proces, za natančno določitev, ali gre za alergijo na določeno hrano ali drugo vrsto preobčutljivosti, je potrebno sodelovanje z zdravnikom, najbolj idealno bi bilo z alergologom, pravi Ogrin. »Za zadovoljive rezultate je treba pregledati zgodovino simptomov alergije, svetuje se izločevalno dieto, pri kateri potencialnega alergena nekaj časa ne uživamo, potem pa ga ponovno zaužijemo in spremljamo pojav simptomov. Če so simptomi vmes izginili in so se vrnili ob ponovnem zaužitju alergena, smo že dokaj blizu diagnoze. Priporoča se še izvedba imunoloških preiskav na specifična protitelesa tipa IgE, ki so značilna za alergijske odzive. V bolnišničnem okolju pod nadzorom zdravniškega osebja opravljajo tudi dokaj neposredne metode – provokacijske teste z določenimi alergeni. Pacient zaužije potencialen alergen, nato spremljajo njegovo reakcijo. Testiranje alergij je torej kompleksen proces, ki poteka v več korakih,« pove Ogrin in doda, da če jo potrdijo, je treba iz prehrane izločiti alergene, ki alergijski odziv povzročajo. Drugih rešitev za zdaj ni.

Pogostnost alergije

Živilu, na katero smo alergični, se moramo izogibati.

Alergija na hrano je pogostejša pri otrocih kot odraslih, v povprečju jo ima okrog osem odstotkov otrok. Preobčutljivost sčasoma pri večini otrok izzveni, alergijo na hrano ima približno en odstotek odrasle populacije. Ti podatki veljajo za razvite države, med katere spada tudi Slovenija. Čeprav alergije na hrano pri odraslih torej niso pretirano pogoste, so vendarle del vsakdanjika in jih ne smemo obravnavati kot nepomembne, določeni primeri se lahko ob neprevidnostih končajo celo tragično. »Zato je še kako pomembno, da proizvajalci živil vidno označijo najpogostejše alergene na embalaži živil, ki jih ponujajo na naših policah,« pravi sogovornik.

Najpogostejši alergeni so beljakovine mleka, pšenica, ribe, lupinarji, to so školjke in raki, jajca, arašidi in preostali oreščki ter soja. »Najhujše simptome, torej anafilaktični šok, najpogosteje povzročajo arašidi, lahko pa se pojavijo tudi zaradi drugih živil,« pravi sogovornik in dodaja, da je alergija na arašide in druge oreščke običajno vseživljenjska in ne izzveni.