To so znaki, da ste na poti v izgorelost
Medtem ko je delovna izčrpanost normalno stanje po intenzivnem delu, je izgorelost duševna motnja, ki je posledica nezmožnosti, da bi svojemu pretiranemu delovnemu angažiranju oziroma deloholizmu, to je prisilni delavnosti, postavili zdrave meje.
Izgorevanje poteka v treh stopnjah, ki se razlikujejo po vrsti in intenzivnosti simptomov. Začne se z izčrpanostjo, ko se počutimo slabo in izčrpane, a te znake enostavno potlačimo. Pri drugi stopnji, ki jo strokovnjaki imenujejo ujetost, narašča tesnobnost, neredko se pojavijo celo panični napadi. Ker prisilni deloholizem ne dovoli umika iz situacije, se človek počuti ujetega. Pri tretji stopnji, kjer gre za sindrom adrenalne izgorelosti, pa je značilna skorajda popolna izguba psihofizične energije.
Hudo razočaranje nad sabo in drugimi utegne sprožiti močno depresivno epizodo. Strah pred razvrednotenjem ter izgubo sebe ali naklonjenosti okolice dodatno stopnjuje tesnobnost in sproža hude panične napade. Zaradi teh simptomov pogosto sledi hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici. Zlom lahko prinese tudi telesne bolezni, kot sta infarkt in možganska kap.
Ukrepajmo pravočasno
Prvi znak izgorevanja je deloholizem oziroma pretirano čustveno angažiranje, kakršno je nenehna pomoč drugim. To vodi v kronično izčrpanost, ta pa v tesnobnost, anksioznost. Če se deloholizem ali pretirano čustveno zavzemanje nadaljuje, nastopijo psihopatološki znaki: anksioznost, panični napadi, znaki depresije, čustveni izbruhi, umik od ljudi … Najznačilnejše je nihanje samopodobe, saj preutrujeni ne moremo več dosegati ustreznih delovnih rezultatov, pravijo strokovnjaki.
S povečevanjem obremenitev je treba ustrezno povečevati tudi dejavnosti, ki nas razbremenjujejo.
To spodkoplje samovrednotenje in sproži občutek ujetosti. Sledi razpad samovrednotenja, ki pripelje do končnega psihofizičnega zloma z intenzivnimi paničnimi napadi, s hudim čustvenim nihanjem ali z globoko depresivnostjo. Vse spremlja velika izguba energije. Posledica tovrstnega zloma je navadno hospitalizacija v psihiatrični ustanovi, lahko pa nastopijo tudi hujše telesne bolezni.
Strokovnjaki pravijo, da je ključna preventiva pred izgorelostjo uravnoteženje razmerja med obremenitvami in razbremenitvami. Tu velja pravilo, da je treba hkrati s povečevanjem obremenitev ustrezno povečevati tudi počitek in dejavnosti, ki nas razbremenjujejo. Ni dovolj samo rekreacija, potrebna sta tudi počitek in spanje. Da bi to dosegli, je treba pretehtati prioritete in postaviti meje, ko gre za obveznosti.
Razlikovati je treba med pomembnimi in nepomembnimi ter med nujnimi in manj nujnimi obveznostmi.
Razlikovati je treba med pomembnimi in nepomembnimi ter med nujnimi in manj nujnimi obveznostmi. Postaviti je treba tudi mejo med delovnim in prostim časom. Občutek napetosti lahko omilijo tudi različne tehnike samopomoči. Če vsi ti ukrepi ne pomagajo, je pomembno, da poiščete strokovno pomoč, najbolje pri osebnem zdravniku, ki vas bo glede na resnost težave napotil k specialistu.
