Nadležna glivična obolenja
Glivičnih obolenj je veliko. Medtem ko so danes najbolj znane okužbe s kvasovko kandido, med najpogostejše glivične okužbe spada tinea pedis, ki jo pogovorno imenujemo tudi atletsko stopalo. Pokaže se z rdečino, luščenjem, razpokami, srbenjem in pogosto z neprijetnim vonjem v predelu stopala. »Tinea corporis je glivična okužba kože telesa. Zanjo so značilne različno velike okrogle ali obročaste spremembe rdeče barve. Pojavijo se po telesu in udih. Se luščijo in imajo poudarjen rob, v notranjosti pa rdečina izgineva. Mednje spada tudi bolj znana mikrosporija oziroma t. i. mačja bolezen, ki se prenaša z živali na človeka. Tinea cruris ali dermatofitna okužba dimelj se kaže kot rdeča do rdeče rjava obloga v ravnini ali z mehurčkastimi robovi, ki običajno srbijo. Poznamo tudi tineo capita, ki je ime za glivično okužbo lasišča,« našteje Yana Targonskaya, dr. med., specialistka dermatologije iz Medicinskega centra Barsos.
Sogovornica pravi, da so lahko nekatere glivice v manjšem številu sestavni del flore kože, prebavil in vagine. V primeru ugodnih razmer, na primer prekomerno potenje, padec odpornosti, se omenjene glivice tako namnožijo, da povzročijo okužbo. »Znaki okužbe so vedno odraz imunskega odgovora prizadete osebe na prisotnost mikroorganizma. Njihova pojavnost narašča predvsem zaradi nenamenske uporabe širokospektralnih antibiotikov, staranja populacije in večjega števila imunsko oslabljenih oseb, npr. bolnikov z malignimi obolenji, bolnikov z drugimi kroničnimi okužbami (HIV),« pravi specialistka dermatologije in še, da nagnjenost h glivičnim okužbam povečajo sladkorna bolezen in nekatere druge hormonske spremembe, debelost s prekomernim potenjem, alkoholizem, uporaba kortikosteroidnih zdravil, slaba osebna higiena, skratka vse, kar slabi telesno odpornost. K nastanku okužbe lahko pripomoreta tudi uporaba hormonske kontracepcije in nosečnost.
Okužimo se lahko prek predmetov, na katerih so kožne luske oziroma lasje, ki vsebujejo bolezenske glivice.
Zdravljenje je odvisno od prizadetosti posameznika, pravi sogovornica. »V primeru manjšega števila manjših žarišč po koži zadostuje lokalno zdravljenje z antimikotiki v kremah in dosledno pokrivanje žarišč. Treba je natančno pregledati vse družinske člane in živali (pri veterinarju), s katerimi je bil okuženi v stiku.« Med zdravljenjem so odsvetovani udeležba pri telesni vzgoji in vseh skupinskih športih ter plavanje v bazenih oz. kopališčih do prvega negativnega izvida mikološke kulture, še pove sogovornica. »V primeru večjega števila oziroma večjih žarišč in pri okužbi lasišča predpišemo sistemske antimikotike za vsaj štiri tedne, nato pa nadaljujemo zdravljenje z lokalnim antimikotikom do dveh negativnih mikoloških pregledov. Zdravljenje mikrosporije na primer traja najmanj dva meseca.«
Sami težko povsem preprečimo glivične okužbe, a če upoštevamo nekatere ukrepe, se jim lahko v veliki meri izognemo. Kot pravi sogovornica, je pomembno, da ne prihajamo v stik z osebo ali živaljo, ki je bila okužena. »Vedeti je treba, da se posredno lahko okužimo prek predmetov, okuženih s kožnimi luskami oziroma lasmi, ki vsebujejo bolezenske glivice. Na ta način se lahko okužijo celotne družine prek skupnih brisač, glavnikov, oblačil.« Temu se lahko izognemo, če poskrbimo za individualne higienske potrebščine, saj so zelo pogoste tudi okužbe v bazenih, savnah, skupnih umivalnicah, telovadnicah, fitnes centrih. V takšnih okoljih nikoli ne hodimo bosi, predvsem pa je nujno, da dosledno skrbimo za razkuževanje rok.
