Nadomesti lahko skoraj vsa žita
Kvinoja se je v zadnjih letih uveljavila kot priljubljena za ljudi z intoleranco za gluten; na prvi pogled spominja na proseno kašo.
Odpri galerijo
Kvinoja spada med najstarejše kulturne rastline, ki so jih stare civilizacije Južne Amerike gojile že pred tisočletji. Če smo povsem natančni, viri pravijo, da je rasla že pred 3000 leti na terasastih poljih v Peruju, Čilu, Boliviji in v Andih, danes pa jo gojijo tudi drugod po svetu. Da lahko uspeva na velikih nadmorskih višinah, mora biti precej trdoživa, potrebuje pa tudi zelo malo vlage. Še en velik plus je, da je odporna proti boleznim in škodljivcem, zato kar kliče po ekološki vzgoji. Ker je bogata z vitamini in minerali, jo velja vsaj občasno uvrstiti na jedilnik.
Čeprav je kvinoja izjemno uporabno, zdravo in okusno živilo z bogato tradicijo v njeni domovini, jo v Evropi še vedno slabo poznamo. Svoje k temu najbrž prispeva tudi cena, za kilogram je namreč treba odšteti najmanj deset evrov ali celo več kot petnajst, kar je precej več od cene prosene kaše, ki jo dobimo za okoli pet evrov iz ekološke pridelave, iz konvencionalne pa je še pol cenejša.
Kvinojo pripravimo kot prilogo, na primer kuhano v slani vodi zabelimo z maslom, premešamo in potresemo s sesekljanim peteršiljem, lahko je samostojna jed, pripravljena kot rižota. Zelo okusne so tudi hladne solate iz sveže zelenjave, ki ji, da bo bolj nasitna, primešamo kvinojo. To lahko skuhamo vnaprej, spravimo v dobro zaprto plastično posodo in postavimo v hladilnik, svežino bo ohranila do pet dni.
Poznamo več vrst kvinoje, ki jih v osnovi delimo po barvi, belo, rdečo in črno, najpogostejše so bele sorte. V trgovinah lahko kupimo tudi barvno zanimivo mešanico vseh treh, ki jed naredi bolj privlačno. V prehrani jo uporabljamo predvsem v obliki zrnja oziroma kaše, zmlete v kosmiče ali moko. Priprava kvinoje je zelo preprosta, uporabljamo jo podobno kot kaše ali riž. Pred kuhanjem jo speremo pod tekočo vodo, najbolje jo je stresti v gosto cedilo in sprati. S spiranjem odstranimo saponine, sloj zaščitnih snovi, ki povzročajo grenak okus. V nasprotju z nekaterimi vrstami kaše kvinoje pred kuhanjem ni treba namakati, kuhamo pa jo v dvakratni količini vode; gotova bo v približno dvajsetih minutah. Lahko pa jo kuhamo tudi v večji količini vode in nato precedimo. Po kuhanju naj še nekaj minut stoji, preden jo postrežemo.
Kvinoja je psevdožitarica, ki je v sorodu z rdečo peso.
Čeprav je kvinoja izjemno uporabno, zdravo in okusno živilo z bogato tradicijo v njeni domovini, jo v Evropi še vedno slabo poznamo. Svoje k temu najbrž prispeva tudi cena, za kilogram je namreč treba odšteti najmanj deset evrov ali celo več kot petnajst, kar je precej več od cene prosene kaše, ki jo dobimo za okoli pet evrov iz ekološke pridelave, iz konvencionalne pa je še pol cenejša.
Kvinojo pripravimo kot prilogo, na primer kuhano v slani vodi zabelimo z maslom, premešamo in potresemo s sesekljanim peteršiljem, lahko je samostojna jed, pripravljena kot rižota. Zelo okusne so tudi hladne solate iz sveže zelenjave, ki ji, da bo bolj nasitna, primešamo kvinojo. To lahko skuhamo vnaprej, spravimo v dobro zaprto plastično posodo in postavimo v hladilnik, svežino bo ohranila do pet dni.