Naj bo piknik drugačen (RECEPT)

Težko si predstavljam, vendar bo že čez nekaj dni prvi maj, in to pomeni otvoritev sezone piknikov. Me prav zanima, ali bo dovoljeno sedeti pod drevesom, ob jezeru, na vrhu kičasto zelenega hriba ali zakuriti tisti stari zarjaveli žar pod balkonom. Pikniki odpirajo vrata, da stečemo na prosto in se po dolgem času zleknemo kar tako po dolgem in počez na karirasto odejico. Pes bo bevskal na mimoidoče, otroci se bodo umazali, sonce bo preveč ali preslabo sijalo, ampak na pikniku bomo.

Bila sem na različnih piknikih, na romantičnih ob reki, ki je dišala po mulju in pivu, na solo pikniku čim bolj na samem, na rojstnodnevnem v pisani družbi. Zame so nepozabni tisti na Šentvidu, kamor smo v moji mladosti hodili za prvi maj. Družine so se začele vzpenjati v hrib proti cerkvici sv. Vida, obložene s košarami in odejami, kmalu po budnici pihalnega orkestra. Bili so še drugi izjemni pikniki, recimo pod ogromnimi drevesi v čudovitem parku Royal Botanic Garden v Melbournu in tisti v avtomobilskem prtljažniku na potovanju po notranjosti Grčije, ko je skoraj vso pot deževalo, čeprav je bil že maj. V zelo slabem vremenu so pikniki dovoljeni tudi pod streho.

Najboljša stvar je na piknikih vedno v košari, v tem so si vsi podobni. Košara mora biti polna sendvičev, zanimivih solat v taperverjih, slanih prigrizkov in sladkih presenečenj. Najboljša pijača za na piknik je voda, v termovki pa je lahko tudi dobra kava.
Moji najljubši sendviči so še vedno italijanski tramezzini – puhast bel kruh iz modela, obrezana skorja, narezan na trikotnike. Obožujem jih. Na pikniku mora biti nekaj takšnega, česar ne pripravljam niti ne jem vsak dan. Po delikatesah se praznik pozna. V tramezzinih so zato majoneza, kapre, vložene artičoke, polnjene olive, suhi paradižniki ... kar mi srce poželi.

Če imam čas, spečem slano rustikalno pito. To je takšne vrste pita, Francozi ji pravijo galette, pri kateri ne more iti nič narobe. Krhko testo razvaljam, kakor gre, sploh ni nujno, da nastane pravilen krog. Pravzaprav je rustikalna pita vedno nepopolna. Na sredo bogato naložim nadev in nato zaviham testo, da z njim pokrijem rob. Pita gre v pekač kar s papirjem, na katerem jo pripravljam, modela ne potrebuje. Ko se pečena malo ohladi, jo s papirjem vred odnesem s seboj. Na pikniku se kar lomi, da si ne delamo preveč opravka s priborom.

Kadar je piknik družaben dogodek, na katerega vsak nekaj prinese, bi jaz izbrala ravno rustikalno pito. Videti je kot nekakšna kuharska mojstrovina, v resnici pa je silno preprosta reč. Nadev vedno očara, saj ostane sočen v drobljivem testu. Vsak malo odlomi in že so na papirju le še drobtinice za mravlje.

Sem navdušila za piknik? Upam. Naj živijo prazniki.