Najhujše v življenju: umrl je, ne zaspal

Ko hudo zboli kdo od bližnjih in so možnosti zdravljenja izčrpane, doživljamo eno od najhujših preizkušenj. V svoji žalosti, nemoči, zaskrbljenosti, razočaranju pogosto pozabimo na otroke, ki čutijo in opazijo spremembe, a ne vedo, kako si jih razlagati oziroma si jih tolmačijo po svoje. Najtežje je, če je umirajoči eden od staršev ali sorojencev. Otroci si zaslužijo resnico, seveda pa je zelo pomembno, kako jim jo predstavimo. Dobro je, da pravočasno poiščemo pomoč in podporo, najbolje pri šolskem psihologu, kliničnem psihologu, Slovenskem društvu hospic, v Centru za mentalno zdravje ali Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše.


O dogajanju v družini obvestimo vzgojitelja oziroma razrednika, svetujejo na Onkološkem inštitutu Ljubljana, kjer se s takšnimi stiskami, ki jih vse prepogosto prinese življenje, srečujejo tako rekoč vsakodnevno. Prav zato so že pred leti zagnali projekt Metulj, v katerem so izdali več brošur za umirajoče in njihove svojce. Ena od avtorjev je tudi Jana Pahole Goličnik, dr. med., spec. internistične onkologije, ki pravi, da odrasli v svoji stiski pogosto ne pomislijo, da bi bilo pomembno odkrito spregovoriti tudi z najmlajšimi, ali pa menijo, da dogajanja tako ali tako ne bi razumeli, pogosto pa se pogovoru izogibajo ali skrivnostno prikrivajo resnico, saj se bojijo otrokovega čustvenega odziva. Toda s tem mu prav nič ne koristijo, prej obrnjeno.

Ne vsiljujte in ne obsojajte

Otrok potrebuje skrb za vsakodnevne potrebe, rutino, brezpogojno ljubezen in čustveno podporo ter iskreno komunikacijo, še zlasti med umiranjem svojca in med žalovanjem, poudarja zdravnica. Ni mu treba razlagati vseh podrobnosti, vendar mu ničesar ne prikrivajte. Če ne znate odgovoriti na njegova vprašanja, lahko rečete, recimo, »nihče ne ve zagotovo, vendar jaz mislim ...«.
Izrazov rak ne zamenjujte z bula ali huda bolezen, smrt in umreti pa ne z oditi ali zaspati, saj si bo ustvaril povsem napačno predstavo. Prav tako mu ničesar ne vsiljujte; če želi in zmore obiskati bolnika oziroma se udeležiti pogreba, mu to omogočite. Ne glede na to, kako se bo odločil, ga podprite, nikar ga ne krivite ali obsojajte; morda bo svojcu raje narisal risbico ali kaj napisal. Občutke ob izgubi naj predela na svoj način – dovolite mu jokati, po drugi strani pa mu ne vzbujajte slabe vesti, če ne potoči niti solze.


Ne pretvarjajte se, da vas smrt ni prizadela, in mu z žalovanjem dajte zgled, da zmore ob pomoči tudi sam skozi bolečino, pravi Jana Pahole Goličnik, vendar svojih stisk ne nalagajte na otrokova ramena, temveč jih zaupajte komu od odraslih. »Pogovarjajte se, vendar ne samo o smrti in izgubi. Skupaj lahko obiščete pokopališče, naredite spominsko knjigo, obujate spomine na pokojnika. V pogovorih poudarjajte, da preminuli ni želel oditi in ga zapustiti, da ni imel izbire, da ga je imel rad, da ne čuti več bolečine, lakote, žalosti ... Izogibajte se tolažbi, npr. ne jokaj, ker me potem skrbi še zate, ne skrbi, vse bo še dobro, dobro se držiš, moraš biti močan, v oporo mami, zdaj si ti moški v družini.«