Najkrajši recept

Dragi bralci, kaj naj sploh napišem, se sprašujem tule pred računalniškim zaslonom. Vse se mi zdi nepomembno oziroma ne dovolj pomembno, besede odveč in nerodne. Po naravi sem resnobna in dosledna, obsedena s pravičnostjo, skrbjo za naravo in našo vlogo v njej, saj veste, veganstvo, ekologija, samooskrba, dom brez odpadkov, to so moje najljubše teme. Vse zato, da bi bilo na svetu manj trpljenja in več tiste vrste sreče, ki je sreča za vse. Naj mi ne reče kdo, da to ni možno. Nihče mi ne bo vzel upanja in otroške (ne otročje) naivnosti. Danes sem videla fotografije beneških kanalov, saj veste, tiste motne in utrujene vode s prav takšnimi goldoljerji. Zdaj je voda čista, vidi se dno. In po kanalih sta plavala laboda. Na drugem posnetku delfin! Polno takšnih posnetkov kroži. Kaže, da je človek na svetu odveč. To bom imela v mislih in si še naprej, dokler mi bo dano, trmasto prizadevala po najboljših močeh, da postanemo boljši ljudje.

No, da ne bom patetična – ker se nisem mogla spraviti k pisanju, sem odprla šampanjec (ne kar ene penine). Moët je bil tam na polici, čakajoč na posebno priložnost, nekoč mi ga je nekdo podaril. K sreči se še ni pokvaril. V mislih sem kot na Titaniku, zato je šampanjec kar pravi za ta trenutek. Včeraj smo spekle neko čajno mandljevo pecivo, ki gre super zraven. Sedim na soncu s prenosnim računalnikom na kolenih in za zdaj mi nič ne manjka. Le da ni res tako in nikoli ne bo več tako, kot je bilo. Ves čas se zavedam, da lahko še največ prispevam s tem, da sem doma in ne grem nikamor, če ni res res nujno.

Na vrtu je v tem času bolj malo. Pri nas je med zadnjimi ostal brstični ohrovt. Slišim, da ga praviloma nihče ne mara, kar me vedno znova začudi. Zame je odličnega okusa. Ampak, v redu, če želite spremeniti njegov običajni okus, imam krasen recept: specite ga! Lahko v ponvi, če ga imate malo, večje količine raje v pečici. Neprepoznaven je.

Še nikoli nisem napisala tako kratkega recepta, kot je današnji, zato ga prosim podaljšate s tistim, kar imate doma. Jaz sem za zraven zmešala pomako, preliv, kakor vzamete, iz različnih kozarčkov, ki so ostali v hladilniku od starih časov, še od prej. Zmešala sem žličko fine gorčice, javorjevega sirupa, svetle miso paste z žlico oljčnega olja in limonovega soka. Ker sta miso in gorčica slana, nisem dodala soli. S tem sem pokapljala pečen brstični ohrovt, položen na ajdovo kašo s šitakami, ki so bile prav tako za porabiti. Jedilnik glede na izjemne razmere sploh ni bil tako slab. Kuhanje sprošča in pomirja, hrana prav tako. Ostanite zdravi ali ozdravite čim prej. Oboje bo v redu.