Največkrat je kolcanje povsem nedolžno, a ne vedno
Kolcanje je nenadni krč diafragme, trebušne prepone, ki se začne neprostovoljno in sunkovito krčiti. To sproži refleks mišic grla, da manj kot desetinko sekunde pozneje zaprejo sapnik. Zapiranje sapnika in razpiranje glasilk, ko jih doleti vdihnjen zrak, pa povzročita značilni zvok, hik.
Pojav je v veliki večini nedolžen; je predvsem nadležen in kratkotrajen, le redko pa vztraja in vpliva kakovost življenja. Takrat lahko celo ovira spanje in prehranjevanje. Kolcanje je zelo običajno pri dojenčkih zaradi nezrelega živčnega sistema, ki nadzoruje dihanje, in zaradi hitro polnega želodca ter preobilice hrane. Mimogrede, povsem normalno je tudi kolcanje fetusa, ki ga čutijo številne nosečnice, otroci pa pričnejo kolcati že okoli prvega tromesečja; požirajo namreč plodovnico in s tem razvijajo požiralni refleks, krepijo mišice v žrelu in požiralniku. Pri odraslih kolcanje največkrat sprožita preobilen obrok in hitro goltanje; krive so lahko tudi gazirane pijače, ki prav tako razširijo želodec, da začne pritiskati na prepono. Težave povzročajo tudi hlipanje, vroče, mrzle ali močno začinjene jedi. Nekateri se na živčne okoliščine, strah in tesnobo odzovejo s kolcanjem, ki pa pogosteje spremlja kadilce in tiste, ki radi pogledajo pregloboko v kozarec, saj alkohol sprosti trebušno prepono.
Če kolcanje ne pojenja v dveh dneh ali je tako intenzivno, da nas ovira pri spanju, prehranjevanju in celo dihanju, obiščemo zdravnika.
Kdaj k zdravniku?
Vsi ti dejavniki sprožijo nadležen pojav, ki je kratkega veka in kdaj tudi povod za obilo smeha v družbi, včasih pa je vse prej kot zabaven. Neprijetno kolcanje lahko namreč povzročijo tudi poškodba preponskega živca zaradi vnetega žrela, zgage, refluksne bolezni, presnovnih motenj, cist, tumorjev, v ozadju so lahko še vnetje trebušne slinavke, pljuč, žolčnika in srčne sluznice ter rak požiralnika. Če kolcanje torej ne pojenja v dveh dneh ali pa je tako intenzivno, da nas ovira pri spanju, prehranjevanju in celo dihanju, obiščemo zdravnika, da opravi morebitne preiskave in poišče povzročitelja, pomagal pa bo morda tudi z zdravili ali blokado živca.
K sreči je kolcanje, kot rečeno, v veliki večini povsem nedolžno, pomagamo pa si lahko s preprostimi ukrepi, ki po prepričanju nekaterih delujejo nemudoma, spet drugi pa pravijo, da so le lažno upanje. Denimo, nekateri priporočajo zadrževanja sape za deset sekund, spet drugi dihanje v papirno vrečko, pri čemer so nos in ušesa zaprti. Težave naj bi lajšalo sesanje koščka ledu ali grgranje mrzle vode. Tudi kisla limona naj bi odgnala nadlogo ali pa kos suhega kruha. Kolcajočega lahko menda prestrašimo in tako odženemo tegobo, lahko pa ugibamo, kdo misli na nas: ko uganemo, bo kolcanje menda izginilo.
Tudi kisla limona naj bi odgnala nadlogo ali pa kos suhega kruha.
