Ali veste, kako uporabiti defibrilator? Bolj enostavno je, kot si mislite
Vsak se je v življenju že srečal z vsebinami prve pomoč in temeljnih postopkov oživljanja, če ne drugače, pred opravljanjem vozniškega izpita. A kaj, ko je odtlej morda preteklo že veliko časa, v osvojene veščine pa se je zažrl dvom. Da bi pogumneje posredovali, je nujno to znanje obnoviti – priložnosti je veliko, ravnokar teče mesec prve pomoči, pred nami pa je tudi svetovni dan oživljanja (16. oktober), ko bodo številne organizacije z Rdečim križem (RK) na čelu pripravljale tudi brezplačna predavanja in izobraževanja o bistvenih ukrepih, ki rešujejo življenja.
Vanje je močno vpet Željko Malić, strokovni sodelavec za prvo pomoč pri RK, ki meni, da bi vsakdo moral poznati postopke, kot so oživljanje, ustavljanje hude krvavitve, kako ravnati ob anafilaktični alergijski reakciji, kako prepoznati znake možganske kapi … A mnogi se s temi vsebinami srečajo le redko. »Če želimo storiti korak naprej, povečati varnost in po drugi strani zmanjšati določene stroške, bi bilo smiselno vsebine prve pomoči vnesti v učne kurikulume, v celoten sistem izobraževanja. Tako bi bila ta temeljna veščina bolj prisotna v življenju posameznika in bi jo tudi redno obnavljal,« je prepričan naš sogovornik.
Strah in dvom, kako pristopiti
Eden pogostih vzrokov za opustitev ali zadržek pri prvi pomoči je prav strah zaradi neznanja. »Nekateri se bojijo prenosa okužbe pri izvajanju umetnega dihanja, povzročitve dodatnih poškodb, omeniti pa je treba tudi pravni vidik, nekatere je namreč strah pred tožbo. Vendar moramo imeti pred očmi le eno: da rešimo življenje.«
Pri oživljanju pogosto nastane zlom reber ali prsnice. Toda to je zanemarljiva posledica v primerjavi s človeškim življenjem. Najslabše, kar lahko storimo, je to, da ne naredimo nič.
Znajdemo se lahko v najrazličnejših položajih, v katerih je treba pomagati, vedno pa moramo upoštevati nekaj osnovnih pristopov: najprej je treba preveriti in zagotoviti varnost, tako zase kot za poškodovanca. Osebo glasno ogovorimo, se predstavimo in pridobivamo pomembne podatke – kaj se je zgodilo, kaj jo boli. Če prepoznamo življenje ogrožajoče stanje, pokličemo nujno medicinsko pomoč – 112, nato pa sami začnemo izvajati nujne ukrepe: če oseba močno krvavi, je to prioriteta, če se ne odziva, pa moramo preveriti dihanje in sprostiti dihalne poti. Glavo zvrnemo nazaj, odpremo usta in pogledamo, ali gre za kakšen tujek. Če ga lahko primemo s pincetnim prijemom, ga odstranimo, če pa je globlje, ne tvegamo, da bi ga potisnili naprej.
Vzamemo si 10 sekund
Nato se z glavo nagnemo nad ponesrečenca, poskušamo poslušati in na licu začutiti njegovo dihanje, opazujemo njegov prsni koš. Za to si vzamemo 10 sekund. Če začutimo dihanje, ga namestimo v stabilen bočni položaj. Če človek ne diha, začnemo izvajati temeljne postopke oživljanja (TPO).
»Pokličemo 112 in nastavimo na prostoročno telefoniranje. Za oživljanje je pomembno, da oseba leži na hrbtu, da je prsni koš nam čim bližje – da dosežemo čim bolj kakovosten stis in učinek, ki ga želimo. Razgalimo prsni koš in določimo sredino, kamor bomo pritiskali: eno razprto dlan položimo h ključnici, drugo k zadnjemu rebru, kjer se palca stikata, je sredina prsnega koša. Na osebo se naslonimo tako, da je naša hrbtenica ravna, prepletemo dlani in z iztegnjenimi komolci izvajamo stiske prsnega koša,« je med prikazom na lutki pojasnil Malić.
Umetno dihanje ni nujno
S TPO vzdržujemo krvni obtok in dostop kisika do možganov ter poskušamo tako preprečiti njihove poškodbe. Toda masaža srca nikakor ni enostavna. Pritiskati moramo precej globoko: od 5 do 6 cm navzdol. In tudi hitro: s frekvenco 100–120 udarcev na minuto. Lahko si pomagamo tako, da štejemo v ritmu: 1 in 2 in 3 in 4 in 5 … Ali pa v taktu znane skladbe Stayin' Alive skupine Bee Gees. Poskušamo narediti 30 pritiskov na prsni koš, nato lahko sledita dva vpiha v usta. Vendar najnovejše smernice vse pogosteje umetnega dihanja ne predvidevajo kot nujnega (izjeme so otroci in oživljanje po utopitvi). Zakaj? Razlogov je več, med njimi tudi ta, da imajo mnogi do tega različne zadržke, se bojijo okužbe. Prav tako po prekinitvi masaže srca traja nekaj časa, da spet zaženemo krvni obtok, je na tečaju prve pomoči zaposlenim v naši medijski hiši povedal inštruktor Davor Bilić in nam tudi pokazal uporabo defibrilatorja.
Oživljanje otrok in dojenčkov
Oživljanje začnemo s petimi vpihi na usta, pri dojenčkih na usta in nos. Pazimo, da količina izdihanega zraka ni prevelika – v odraslega izdihnemo kapaciteto pljuč, v otroka pa, kolikor imamo zraka v ustih. Masažo srca pri dojenčku izvajamo tako, da na prsnico pritiskamo z dvema prstoma, do tretjine globine prsnega koša, pri otroku pa to počnemo z eno roko. Frekvence so enake. AED je pri otrocih redko potreben, otroški elektrodi sicer namestimo spredaj na prsni koš in zadaj med lopatici. Moč šoka je izdatno manjša kot za odrasle.
Ob zastoju je nujna (neprestana) masaža srca
Naša pomoč bo namreč ključna za preživetje zlasti, ko pri nekom nastane srčni zastoj. Pri tem je pomembno, da prepoznamo znake in tudi ločimo med zastojem in infarktom. Srčni infarkt vedno spremljajo določeni simptomi, od bolečine v rami, prsnici in tako naprej, ko se, najpogosteje zaradi zamašenih žil, ustavi tok krvi iz ene strani srca v drugo. Je pa infarkt pri odraslih najpogostejši vzrok srčnega zastoja. »Človek se ob srčnem zastoju zgrudi v trenutku, je neodziven in takoj potrebuje našo pomoč in masažo srca,« je povedal Bilić in pojasnil, da gre v tem primeru za t. i ventrikularno fibrilacijo, ob kateri srce bije neenakomerno, hitro in kaotično, človek pa ne diha in ostane brez utripa. Fibrilacijo je mogoče ustaviti prav z usmerjenim električnim šokom – defibrilacijo.
Ko torej prepoznamo znake srčnega zastoja, med oživljanjem poskušamo pritegniti pozornost še kakšnega očividca in ga pošljemo po AED – avtomatski eksterni defibrilator. Ti so dostopni na pročeljih številnih javnih zgradb, v ogrevanih omaricah, do njih lahko dostopa vsak. Lokacijo najbližje naprave nam lahko pove tudi disponent na številki 112. Pri tem je pomembno, da ne zapuščamo ponesrečenca oz. to storimo le, če je AED v neposredni bližini.
Kako uporabiti AED?
Naprava je preprosta za uporabo, treba je le slediti glasovnim navodilom. Vključimo jo in na suho kožo namestimo elektrodi: eno pod desno ključnico (na prsno mišico), drugo pod zadnje levo rebro. Ko sta ustrezno nameščeni, AED opravi analizo srčnega ritma, med katero se ne dotikamo osebe, da ne bi povzročili anomalije. Če naprava zazna, da je šok priporočen, se je nujno umakniti stran. Po izvedenem šoku AED sam svetuje, ali je treba nadaljevati oživljanje, in tudi narekuje ritem pritiskov na prsni koš. Masažo srca nadaljujemo vse do prihoda nujne medicinske pomoči. Hitro nam lahko poidejo moči, zato je dobro dobiti kakšno zamenjavo, ki pa jo je treba izvesti čim hitreje.
Vse večja možnost preživetja
Ali so ljudje dandanes bolj pripravljeni pomagati ali se družba vse bolj zapira vase, se ljudje bojijo pristopiti, še vprašamo strokovnjaka z Rdečega križa. »Pri pregledu podatkov za zadnjih 20 let ugotavljamo, da sta se možnost preživetja in tudi pomoč očividcev znatno povečali. Kazalci so ugodni, želimo pa si seveda to stanje še izboljšati in ustrezno nasloviti težavo, da ljudje znanja o prvi pomoči ne obnavljajo,« pove Malić.
Če se torej sprašujete, kako pristopiti, da ne bi storili kaj narobe ali še bolj poškodovali poškodovanca, je odgovor preprost: »Pri oživljanju pogosto nastane zlom reber ali prsnice. Toda to je zanemarljiva posledica v primerjavi s človeškim življenjem. Najslabše, kar lahko storimo, je to, da ne naredimo nič.«
Za opustitev prve pomoči smo lahko kazensko odgovorni
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v 2. členu določa, da je vsakdo dolžan poškodovanemu ali bolnemu v nujnem primeru po svojih močeh in sposobnostih dati prvo pomoč in mu omogočiti dostop do nujne medicinske pomoči. »Kdor ne pomaga osebi, ki je v neposredni smrtni nevarnosti, čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega, se kaznuje z zaporom do enega leta,« pa se glasi 130. člen kazenskega zakonika.
*Besedilo je bilo objavljeno v tiskani izdaji oglasne priloge Aktivni & zdravi.
